Se ob trkih na trgih spleta nova zastava?

Svet se maje. Tektonske plošče družbe se razmikajo, mi pa trmasto lovimo vsak svoje ravnotežje. A kako ga sploh najti, ko opore ne iščemo več pri sosedu, temveč se ponosno poskušamo obdržati na eni nogi?

To, kar v zadnjih mesecih opazujemo na evropskih ulicah – od Grčije, Srbije in Albanije do Pariza, Španije in Italije – so pravi “prizma dogodki”: toliko plasti se gnete v enem samem vozlu, da vsakdo v njih zlahka vidi le svoj prav. Zveni domače, kajne? V takšnih okoliščinah se polarizacija širi brez zadržkov, generacije pa si stojijo iz oči v oči. Na eni strani gospod v šestdesetih kriči na dvajsetletnega mladeniča z rdečimi lasmi in mu očita neizobraženost in neizkušenost; na drugi mladostnik zahteva kakovostno znanje ter dostojno prihodnost. Oba pred sabo ne vidita obetavne prihodnosti, s sedanjostjo pa ne najdeta več skupnega jezika. Srečata se na trgu, ki se je prelevil v pravo Pandorino skrinjico, iz katere je na ulice ušlo vse, kar se je doslej kopičilo v zaprtih digitalnih “odmevnih komorah” (echo chambers).

A mladi so navsezadnje le stopili izza zaslonov. Povod za ta kratki stik je prišel s strani tistih, ki se v svojem življenjskem obdobju najbolj neposredno sprašujejo o prihodnosti, saj morajo šele začrtati večji del svojih dni. Vlagajo v izobraževanje, a se hkrati že spopadajo s stanovanjsko stisko, draginjo, visokimi obdavčitvami in negotovimi zaposlitvami – izzivi, ki sicer pritiskajo tudi na odraslo populacijo. A v vsem tem postaja očitno, da si na trgih na dveh različnih straneh stojita dve generaciji – ali starejši stojijo na trdnejših tleh, so se s situacijo preprosto sprijaznili ali pa morda poznajo drugačne poti za spreminjanje sveta?

Najbolj me skrbi, kar sledi pretresu: smo po vsem tem hrupu sploh še sposobni sesti za mizo in skupaj poiskati rešitev?

Za zgled nam žal ne more biti trenutna politika. Politične sredine praktično ni več; dva polarizirana pola se vse bolj oddaljujeta, povezuje pa ju le še kanal, skozi katerega kričita drug na drugega po načelu mors tua, vita mea. A odraslost družbe se meri prav po sposobnosti, da v špranje med našimi razlikami namesto hrupa spustimo kanček dvoma in posluha. Na kom torej sloni odgovornost za to spremembo? Kdo bo dvignil zastavo, za katero naj korakamo v boljši jutri?

Nemirnim evropskim trgom se večkrat očita, da so postali prostor brez ene same zastave: na njih je hkrati preveč barv in nobena prava. Mnogi v tem vidijo neorganiziranost, nejasnost in idejno neopredeljenost. Sprašujem se, ali ni prav odsotnost ene politične barve v resnici naša največja prednost. Ali lahko v tej navidezni pomanjkljivosti prepoznamo priložnost za nekaj, kar šele nastaja?

Pred nami je vrsta ključnih volitev – najprej ameriške vmesne volitve, leta 2027 bodo glasovali v Franciji, Španiji in na Poljskem, nas pa čakajo še domače volitve v Italiji, občinske volitve v Trstu in tiste v bližnji Novi Gorici. Kdo ve, ali bo teh trkov na trgih zatem več ali manj. Nisem bila priča padcu Berlinskega zidu niti zrušenju stolpnic Svetovnega trgovinskega centra niti nisem izkusila železne zavese na meji med Gorico in Novo Gorico, ki jo danes brezskrbno prečkam. Odraščala sem v razmeroma mirnem obdobju. Zdaj me pa za prihodnost skrbi, ko okoli sebe vidim svet, ki gori. Ko po vseh teh pretresih iščem smisel, mi hrupni trgi, ki znajo ob koncu za sabo na volišča povleči več zastav in generacij, vseeno šepetajo predlog za spremembo: da prav tam, iz pepela modelov, ki ne odgovarjajo več na potrebe ljudi, morda nastaja nekaj drugačnega, mogoče zametek nove sredine. Želim si le, da bi iz tega začetnega krika zrasla prepričljiva alternativa – trden družbeni in politični most med ekstremi.

Jasna zastava morda še ne plapola preprosto zato, ker jo prav ta trenutek spletamo.