“Prepričan sem, da je šport še vedno ena od vrlin, ki pomagajo človeku tako telesno kot moralno”

POGOVOR Dolgoletni slovenski športni novinar, kronist, publicist in fotograf Branko Lakovič

Šport je bil in ostaja pomembna referenčna točka v življenju naše slovenske skupnosti v Italiji. Skozi desetletja so ga zaznamovali številni posamezniki, ki so s svojim delom prispevali k njegovemu razvoju in ohranjanju njegove zgodovine. Med njimi je zagotovo Branko Lakovič, ki je velik del svojega življenja posvetil športnemu novinarstvu, pisanju in dokumentiranju uspehov slovenskih športnikov ter naših društev. Z njim smo se pogovorili o njegovi življenjski in poklicni poti, najpomembnejših projektih ter o pomenu ohranjanja športne dediščine za prihodnje generacije.

Rodili ste se na Reki, potem pa odraščali v Doberdobu. Kako bi opisali vaše otroštvo in mladost? Ali je kako zaznamovalo oz. vplivalo na vašo nadaljnjo življenjsko pot oz. kariero?

Na Reki sem se rodil “naključno”. Ko so našo hišo v Doberdobu zažgali nacifašisti, se je družina Lakovičev preselila na Reko. Tam sem se rodil dve leti po drugi svetovni vojni. Ko smo se nato preselili v prenovljeno hišo v Doberdobu, sem tu odraščal svoje otroštvo in mladost. Družinske razmere so bile vse prej kot lahke, saj smo v hiši živeli vsi, moj oče in mama, nona, strici, tete ter vnuki. Skratka kregarij ni manjkalo, veselih trenutkov pa je bilo zares malo. To je gotovo zaznamovalo mojo nadaljnjo življenjsko pot.

Šport ste spremljali s skoraj vseh možnih položajev – kot igralec, trener, novinar, kronist in opazovalec. Kdaj in kako je šport vstopil v vaše življenje?

Kot vsi fantki v Doberdobu smo v tistih letih igrali nogomet. Spominjam se, kako smo brcali žogo na gmajni zraven pokopališča in že v rosno mladih letih sem treniral skupino mlajših igralcev. To je bila moja prva, če jo lahko tako imenujem, trenerska izkušnja. Že v mladih letih sem vzljubil šport in športu sem nato posvetil skoraj vse življenje.

Če bi lahko svojo igralsko in trenersko športno kariero povzeli v nekaj misli, kaj bi izpostavili?

Kot igralec sem začel zelo mlad, z nogometom. Zaradi družinskih razmer smo se preselili v Trst. Oče je bil zaposlen v ladjedelnici, mama v gostilni, jaz pa sem obiskoval višjo srednjo šolo. Moje prvo nogometno društvo je bilo CRDA (Cantieri Riuniti dell’Adriatico). Izbrali so me celo kot kandidata za deželno mladinsko reprezentanco, toda ne zaradi tehničnega znanja, temveč ker sem bil med izbranci med najvišjimi in primeren za vlogo stopperja. Tedaj je bilo moderno imeti v postavi libera in stopperja. Moja nogometna kariera pa ni trajala dolgo. Ko leta 1962 velika večina tržaških nogometnih društev ni hotela igrati proti Primorju, ker je imelo slovensko ime, sem prenehal z nogometom. Ker je bilo med tistimi društvi tudi CRDA, sem se odločil, da pri takem društvu nočem več igrati. Tako sem začel s košarko in se ne kesam. Bil sem med ustanovitelji Borove in sploh zamejske košarke, kot igralec sem bil dolgo let članske Borove ekipe in med vojaščino član ekipe ASSI Brindisi, ki je nastopala v tedanji italijanski B-ligi, ki bi bila danes A2-liga. In že ker letos praznujemo 50-letnico ŠZ Jadran, sem kot novinar v živo spremljal našo združeno ekipo doma in po skoraj vsej severni Italiji. Kot trener sem ogromno pridobil s tem, da sem spoznal veliko ugledih italijanskih in predvsem nekdanjih jugoslovanskih trenerjev. Še posebno drago mi je bilo, da sem prisostvoval treningom Ace Nikolića, Ranka Žeravice in Mirka Novosela, to je trenerjem, ki so pisali zgodovino jugoslovanske in evropske košarke. Od mlajše generacije je tu še Bogdan Boša Tanjević, velik Jadranov in sploh prijatelj naše košarke.

Kako ste od športa oz. človeka, dejavnega v košarki, prestopili v novinarstvo? Kakšni so bili vaši čisto prvi novinarski koraki? Se še spomnite prvega članka oz. prvega prispevka?

Prvega novinarskega prispevka se ne spomnim. Skoraj gotovo pa je bil za Primorski dnevnik iz leta 1960. Sledil sem Slovenskim športnim igram v Italiji in pisal o nogometu, pozneje pa tudi o košarki. Kot rečeno, sem začel (resno) svojo novinarsko pot pri Primorskem dnevniku. Sodeloval sem tudi v nedeljski radijski oddaji na Radiu Trst A. Pisal sem za zagrebški športni dnevnik Sportske novosti in za italijanski Superbasket. Ponosen sem, da sem si zamislil spletno stran Slosport, ki jo še sedaj marsikateri posameznik in predvsem društva pogrešajo.

Skoraj 25 let ste torej skrbeli za spletno stran Slosport. Kaj vam to pomeni?

Kot zadnji napor in veliko zadoščenje bi res omenil spletno stran Slosport. Po zadnjem zborniku sem skoraj vsak dan posvetil Slosportu. S pomočjo sodelavcev smo objavljali sveže novice o našem športu. To pa je zahtevalo ogromno truda. Da bi čim bolje pokrival razne dogodke, sem pred računalnikom prebil ure in ure, tudi do dveh zjutraj. To je trajalo skoraj 25 let, dokler mi niso novembra leta 2025 v tržaški bolnišnici na Katinari svetovali, naj preneham z vsakim napornim delom. Še sedaj, ko srečam (vse redkeje) na Opčinah ljudi, ki jim je naš šport pri srcu, povejo, da zelo pogrešajo Slosport. Tudi jaz ga zelo pogrešam, toda, kot pravi pregovor, je zdravje na prvem mestu in nato druge aktivnosti. Pozivi, tako moji kot od ZSŠDI, da bi dobili naslednika za spletno stran, so naleteli na gluha ušesa. Ko pa omeniš še, da moraš za urejevanje spletne strani biti na razpolago predvsem ob sobotah in nedeljah, predvsem mladi vsako ponudbo zavrnejo. Ob vikendih se družijo s prijatelji, gredo na smučanje, na izlete ali druge zabave.

Sedaj je na voljo samo Slosport arhiv. Zares mi je žal, da sem moral prenehati, kot rečeno zaradi zdravstvenih težav, z urejevanjem te spletni strani. Pri tem se moram zahvaliti svoji ženi Radi, da se je po penziji lotila fotografiranja, čeprav je bila po poklicu babica.

Napisali in uredili ste tudi številne knjige o zgodovini slovenskega športa v Italiji. Katero delo vam je najbolj pri srcu in zakaj?

Pri srcu mi še vedno ostajajo knjige, ki sem jih napisal sam in s sodelavci ter s tem prispeval, da se je naša športna literatura uveljavila tudi na tem področju. Leta 1995 je izšla moja prva knjiga z naslovom 30 let naše košarke. Leta 1998 sem s sodelovanjem očeta našega modernega športa, profesorja Bojana Pavletiča, in nepozabnega fotografa Maria Magajne napisal delo z naslovom Velika knjiga Slovenskih športnih iger v Italiji. Leta 2000 je sledila dvojezična knjiga (v slovenščini in italijanščini), posvečena našim športnicam in športnikom, ki so oblekli dres italijanske reprezentance, Naši azzurri. Leto pozneje sem s sodelavcem Sergiem Tavčarjem uredil knjigo Jadran 25. Leta 2005 sta izšli dve knjigi Bor 40 in Breg, ki sem ju uredil s Sašem Rudolfom in Nikom Štokljem oz. z Goranom Čukom, Borutom Klabjanom in Ksenjo Slavec. Leta 2009 sem z Dariem Frandoličem in Petrom Gergoletom pripravil knjigo Mladost 40, leta 2015 pa z več sodelavci (Veronika Sossa, Niko Štokelj, Sergio Tavčar in Albert Voncina) knjigo 50 let naše košarke.

Omenili ste tudi Zbornik slovenskega športa v Italiji, pravi zaklad naše športne zgodovine.

Kot za knjige je zahtevalo nemalo napora tudi delo za zbornike slovenskega športa v Italiji. Tudi za to se ne kesam, da sem vložil toliko truda. Iskanje podatkov za vsa naša športna društva, teh je bilo več kot petdeset, je zahtevalo dosti časa in truda. Med obiskom pri teh društvih pa sem spoznal ogromno število naših športnih delavcev in odbornikov društev. Prvi zbornik je izšel za sezono 1995/96, zadnji pa za sezono 2008/09. Le za sezono 1999/2000 ni izšel, ker sem mislil, da bi z digitalno verzijo napolnili to vrzel. Povpraševanje posameznikov in društev po papirnati verziji je bilo veliko, tako da sem nadaljeval s papirnato obliko do sezone 2008/09.

Katera zgodba iz vaše novinarske kariere bi bila danes skoraj neverjetna, če je ne bi doživeli sami?

Zgodb je bilo veliko. Ostaja pa mi v spominu tista, o kateri sem nato pisal za naš dnevnik. Avgusta 1973 sem bil v ZDA na košarkarskem kampu Oscarja Robertsona, enega najboljših košarkarjev vseh časov. Na kampu se je zbralo 200 mladih košarkarjev, jaz sem bil edini iz Evrope. Kaj kmalu sva z Robertsonom postala prijatelja in prepustil mi je tudi skupinico teh mladih, da sem jih, sicer po njegovih navodilih, tudi sam treniral. Nekega dne po celodnevni vadbi me je The Big O (vzdevek Oscarja Robertsona) skupno še z enim mladim ameriškim trenerjem povabil na večerjo v bližnjo restavracijo. Ko smo vstopili v lokal, sem jaz veselo krenil proti eni od prostih miz. Mene so kot belca pustili v lokal, oba črnca, Oscar Robertson in mladi trener, pa nista imela vstopa. Šele ko je Robertson pokazal VIP-kartico (v ZDA so jo imeli le redki), sta prisedla k mizi. “Evo, to je Amerika, nas črnce spoštujejo samo, ko na večjih tekmovanjih, kot so olimpijske igre, osvajamo kolajne,” je potožil The Big O, ki je med drugim v Rimu leta 1960 osvojil zlato medaljo. Sam sem v dolgem in prijetnem pogovoru potožil, da so tudi nas kot slovensko manjšino v Italiji večkrat obravnavali kot manjvredno.

Ste imeli kdaj obdobje, ko ste si rekli: “Dovolj, zdaj pa neham.”? Kaj vas je potem vendarle zadržalo?

Bilo je to v zelo žalostnem obdobju, ko smo v družini zaradi posledic prometne nesreče izgubili mlajšega sina. Bil je strasten bralec knjig in je tudi začel pisati za naš dnevnik. Že po nekaj mesecih pa ga je doletela prometna nesreča. Da bi ne padel v depresijo, sem se še z večjo vnemo lotil novinarskega dela, v njegov spomin.

V vseh teh desetletjih ste spremljali številne generacije športnikov in hkrati doživeli velike spremembe v novinarstvu. Kaj se je po vašem mnenju v športu in kaj v novinarskem delu najbolj spremenilo?

Od daljnih šestdesetih let, ko sem začel s športom in novinarstvom, se je marsikaj ali celo vse povsem spremenilo, predvsem zaradi tehnologije. Današnja generacija, s katero sem žal zaradi zdravstvenih težav skoraj povsem izgubil stik, ima tako v športu kot v novinarstvu drugačen pristop. Živimo v obdobju, ko je v ospredju posameznik v lovu za osebno uveljavitvijo. Pri vsem tem pa je finančna plat skoraj odločilna. Sprijazniti se moramo s tem dejstvom in tudi ni rečeno, da je bila naša generacija boljša od sedanje.

Ali se spomnite kakšnega posebnega trenutka v svoji športni ali poklicni karieri oz. v življenju nasploh, ko ste bili zares presrečni in ste začutili, da je bil ves trud poplačan?

Srečen sem bil vsakič, ko sem srečal ljudi, ki so me pohvalili za ta ali oni prispevek v raznih medijih ali pri športnem uspehu. Še posebno sem srečen, ko s starimi prijatelji obujamo spomine na športna ali novinarska leta. Pri sebi tedaj pomislim, da je bil trud poplačan.

Ko se danes ozrete na začetek svoje novinarske in športne poti, bi si takratni Branko Lakovič sploh predstavljal, kam ga bo ta pot pripeljala?

Že od mladih let sem si zelo želel, da bi bil uspešen tako v športu kot v novinarstvu. O tem pa naj sodijo drugi.

Kaj je bilo tisto, kar vas je skozi vsa ta desetletja vedno znova pripeljalo nazaj k športu in novinarstvu?

Prepričan sem, da je šport še vedno, kljub sedanjemu nemirnemu svetu ena od vrlin, ki pomaga človeku tako telesno kot moralno.

Ob koncu pa ne moremo mimo tega, da ste prava legenda ter steber zamejskega športa in novinarstva. Kaj bi svetovali današnji družbi in predvsem našim mladim?

Hvala za laskave besede, ki se mi zdijo kar pretirane. Nasvet predvsem mladim pa bi bil ta: da vztrajno, odgovorno in z veseljem opravljajo svoje delo tako v športu kot v novinarstvu.