Poezija kot protistrup svetu brez ravnovesja
Nova pesniška zbirka Marije Kostnapfel
Na sedežu Tržaškega pomorskega kluba Sirena v Barkovljah so prejšnjo sredo predstavili pesniško zbirko Marije Kostnapfel z naslovom (v oklepaju). Dobro obiskano srečanje, ki sta ga priredila založba Mladika in Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm v sodelovanju z jadralnim društvom, se je vključevalo v niz dogodkov Slovenski pozdrav Barkovljanki. Z avtorico sta se pogovarjali urednica Nadia Roncelli in predsednica slavističnega društva Vilma Purič, ki je napisala spremno besedo k zbirki.
Kriška pesnica je prvo zbirko objavila pred desetimi leti. V tokratni drugi zbirki, v kateri zaseda vizualna podoba objavljenih pesmi pomembno vlogo, so opazne nekatere spremembe, točneje premiki. Zunanji svet vdira v verze avtorice, ki vselej išče “težko ravnovesje” med zunanjostjo in notranjostjo.
V pogovoru v zvezi z v zbirki obravnavanimi vsebinami je Kostnapflova med drugim izpostavila, da kot družba “izgubljamo smisel, vrednote in težko preživimo”. Njene pesmi niso nikoli zaključene celote: ker se sklenejo z vejico, puščajo bralcu odprt prostor, da sam ob koncu razvije misel naprej. Inovativni značaj zbirke se kaže tudi prek pogoste uporabe male začetnice in številnih vizualnih premorov.
V predstavljenih pesmih zaseda pomembno mesto tudi telesnost. Avtorico, ki jo pri besednem ustvarjanju navdihuje tudi “senčna stran sveta”, je neposredno spregovorila tudi o pomenu vzpostavljanja takih medčloveških odnosov, v katerih je vsak priznan kot resničen, verodostojen in enakovreden subjekt.
V nadaljevanju pogovornega večera je bila pesnica kritična do vse večje standardizacije jezikov in hitre komunikacije, ki je v sodobnem svetu čedalje bolj ločena od realnih izkušenj ljudi. Dobro vsekakor je, da se je jezik, v primerjavi s preteklostjo, demokratiziral in torej “ni več samo privilegij nekaterih”, je dodala.
Književnost bi po njenem mnenju morala vračati pomen besedam in predstavljati neke vrste protistrup, ki naj nam daje možnost, da “lahko živimo malo drugače”.
Marija Kostnapfel se je na srečanju kritično obregnila tudi do poti, ki jo je ubral človek: ekološka kriza, krutost vojn in apatičnost do tega, kar se dogaja pred našimi očmi, so na dlani. Človek uničuje ravnovesje sveta, ker je prepričan, da mu svet pripada: “S takim ravnanjem bo poguba postala tudi naša,” je ocenila avtorica.
V končnici prisrčnega srečanja, ki je temeljilo na iskrenosti izrečenih misli, je pesnica odgovarjala na vprašanje okrog vloge in pomena poučevanja literature. S premikom k učenju pretežno vsebin “književnost v šolah izgublja avtoriteto”, ker ne temelji več na čustveni izkušnji dijakov. Pesnica meni, da bi bilo treba radikalno spremeniti ta pristop, “saj drugače bomo v šolah izgubili stik z besedno umetnostjo”.
Srečanje, na katerem je v imenu gostiteljev dobrodošlico udeležencem izrekel Rado Fonda, je z igranjem na kitaro obogatil gojenec Glasbene matice Gabriel Možina.
