Slikarski svet Andreja Kosiča v galeriji Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani
Nekatere podobe ne pripovedujejo le o preteklosti, temveč nas silijo, da se z njo znova soočimo. V njih ostajajo sledi bolečine, spomina in človeških usod, ki jih čas ne more izbrisati. Takšen je tudi slikarski svet goriškega umetnika Andreja Kosiča, ki se v Galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani predstavlja z deli iz ciklov Nedorečeno in Trpeča metamorfoza.
Razstavo, ki so jo odprli v četrtek, 24. septembra, je z besedo pospremila umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Glasbeni program sta oblikovali violinistka Pavlina Skubic in njena mentorica, profesorica Katarina Krapež iz Glasbene šole Matije Tomca. Postavitev se vsebinsko navezuje na razstavni cikel, s katerim je Zavod sv. Stanislava obeležil 80. obletnico konca druge svetovne vojne in se spomnil dogodkov, ki so sledili. Po spominski razstavi ob 50-letnici smrti Toneta Kralja, ki je vojno in totalitarne režime upodabljal tudi v številnih slikah in freskah v primorskih cerkvah, ter razstavi Jošta Snoja, posvečeni Hudi Jami, Kosičeva dela nadaljujejo razmislek o vojni, povojnem nasilju in njegovih posledicah.
V Meršolovem atriju so na ogled akvareli iz cikla Nedorečeno, ki so začeli nastajati okoli leta 1997. V njih se Kosič posveča človeku, ujetemu v čas vojnih in povojnih grozot. Tudi v množici posameznik ohranja svojo identiteto, ki se razkriva v izrazu obraza in drži telesa. Anamarija Stibilj Šajn je ob razstavi zapisala: “Kosič je v tihem, na modro tonsko orkestracijo ubranem barvnem razponu predstavil neizbežne trpljenjske usode, ki so družbo zajele v času vojnih in povojnih grozot. Vsak posameznik pa je v množici ljudi vseh generacij ostal individuum, s specifično zunanjo in notranjo podobo, z zgovornim obrazom in držo telesa. Avtor je z vsako potezo čopiča svojim akterjem vdahnil izrazni koncentrat.”
V akvarelih se zadržanost likovnega izraza prepleta s težo vsebine. Modri toni ustvarjajo tiho atmosfero, v kateri posamezni obrazi postajajo pričevanja o človeških usodah. Slikar zgodovinsko izkušnjo približa gledalcu, ne da bi se zatekal k dramatičnim gestam.
V Kregarjevem atriju so razstavljena olja na platnu iz cikla Trpeča metamorfoza. Kosič v njih izhaja iz zgodovinskih dejstev in lastnih spominov na drugo svetovno vojno, pa tudi iz pretresljivih občutij ob obiskih slovenskih grobišč in drugih pomnikov na slovenskem in italijanskem ozemlju. Umetnik se od realističnega prikazovanja odmika. Podobe se zastirajo in prehajajo v stilizacijo ter abstrakcijo, njihova vsebina pa se razkriva skozi asociacije in simbole. Kot poudarja Anamarija Stibilj Šajn, se Kosič približuje abstraktnemu izrazu, vendar praga nefigurativnega slikarstva ne prestopi. “V likovno izpovedanem ostajajo prepoznavni posamezni detajli, kot so lobanje, roke, bodeča žica, pajčevine, koli, zemlja, kamni in tektonika prostora, s katero vzpostavi jame in globeli.” Ti elementi niso zgolj opisi predmetov in krajev, temveč likovni nosilci spomina na nasilje. Nedorečenost podob gledalcu prepušča prostor za lastno doživljanje, hkrati pa ohranja njihovo zgodovinsko in čustveno težo.
Kljub težki tematiki se razstava ne konča v brezizhodnosti. Že naslov Trpeča metamorfoza nakazuje preobrazbo, ki presega trpljenje in odpira možnost drugačnega izida. Na koncu ostaja vstajenjsko sporočilo: pot iz teme proti svetlobi, iz bolečine proti odrešenju. Ne gre za pozabo preteklih grozot, temveč za spoznanje, da se mora spomin nanje ohranjati tudi zato, da bi krepil človečnost in odgovornost.
Kosičeva dela tako zaokrožujejo razstavni cikel Zavoda sv. Stanislava, posvečen spominu na drugo svetovno vojno in povojne dogodke. Obiskovalcem bo razstava na ogled do 10. novembra 2026.
