Na preži za zgodbami
Knjigosnedki (56)
Zgodbe so povsod okoli nas, nekatere krajše in bolj vsakodnevne, druge imenitne, spet tretje težke in melanholične. Vsi jih imamo na pretek: zgodb iz svojih življenj, iz življenj staršev, babic in dedkov, prijateljic, pa tudi zgodb naključnih neznancev, ki jih mogoče le na kratko opazimo na ulici.
K sreči na svetu obstajajo tudi ljudje, ki te zgodbe nabirajo in zbirajo, jih prelijejo na papir, platno ali notno črtovje in nam tako omogočajo, da jih prav vsi spoznamo. Tak občutek sem dobila ob branju kratkoprozne zbirke Nine Kremžar Opazovalnica. Avtorica sama se zdi kot junak zgodbe Lovišče, na preži. Pa ne s puško, temveč s peresom v roki, na preži za zgodbami.
Teh je v knjigi kar 24, tematsko pa pokrivajo široko paleto tem in motivov: družinske in partnerske odnose, starševstvo, ljubezen, žalovanje, nasilje, alkoholizem in odvisnost, minevanje. Vse zgodbe pa imajo nekaj skupnega, osebno stisko protagonistov, ki so ujeti v svoja življenja, vzorce, nesrečne zakone, situacije, iz katerih ne morejo zbežati.
Kljub težkim temam, ki jih zgodbe obravnavajo, pa je branje zbirke prijetno. K temu zagotovo pripomore dejstvo, da je jezik izredno enostaven in čist, pestrost pa prinaša tudi način pripovedi, ki se iz zgodbe v zgodbo spreminja in bralca pogosto preseneti.
Tako je recimo zgodba Midva en sam dolg stavek, napisana le z vejicami in podpičji, tok misli se prenaša iz odstavka v odstavek in se nikoli zares ne prekine. V zgodbi Bi kdo še pa prav obratno najdemo samo dialoge, kratke stavke, ki si jih izmenjuje družina ob kosilu in sami od sebe, brez opisov in konteksta, povedo o situaciji in likih skorajda več, kot če bi jih imeli pred očmi. Ne le bralno, temveč tudi estetsko zanimiva je zgodba Fuego, v kateri se črke premikajo po straneh kot iskrice ognja v zraku. Zajtrk ima glas pripovedovalca, vendar ob njegovem slišimo tudi neželene glasove v glavi, ki pripovedovalca spremljajo oz. prekinjajo. Najbolj očitno nenavadna je zgodba Jutranja kava, v kateri pripovedovalka doživlja jutranji prizor s partnerjem. Njene misli so napisane, vendar so nekatere tudi prečrtane, ko da bi jih pripovedovalka sama cenzurirala. Njeno zgodbo lahko tako spoznamo skozi besede, ki jih je sklenila obdržati, skozi izbrisane stavke ali pa primerjamo ene in druge ter tako odkrijemo bolečo pripoved o partnerskem nasilju.
Zgodba, ki je še dolgo po branju ostala z mano, je Nazaj. Sestavljena je iz dnevniških zapisov, vendar so ti objavljeni v obratnem vrstnem redu. Konča se z dnem, ko se par prvič sreča, v letih pa se skozi kratke odstavke razkrije celo življenje. Njuni strahovi, dosežki, družinsko življenje, težke preizkušnje in vsakdanji užitki na enostaven, ampak učinkovit način predstavijo življenje, ki je polno sreče, pa tudi polno obžalovanj in zamujenih trenutkov.
Literarni ulov zbirke Opazovalnica je pester in pisan, kot lovišče, svet okoli nas, v katerem te zgodbe nastajajo. Sama sem knjigo prebrala v dveh dneh, čeprav bi bralni užitek z veseljem raztegnila na daljše obdobje, in ne dvomim, da se bo še kdaj znašla v mojem bralnem kupčku na nočni omarici.
