Fizioterapija po meri človeka

POGOVOR  Ruben Sclazuero

Vpetek, 18. septembra, je na Prvomajski ulici v Sovodnjah ob Soči mladi fizioterapevt Ruben Sclauzero slavnostno odprl svojo fizioterapevtsko ordinacijo. Priložnost smo izkoristili za krajši pogovor, v katerem nam je podrobneje prikazal svoj poklic in zaupal cilje za prihodnost.   

Po študiju ste začeli opravljati poklic v večjem studiu, v katerem delate še danes. Kdaj ste se odločili, da boste odprli svojo fizioterapevtsko ordinacijo in kaj je botrovalo k izbiri lokacije?

Odločitev za svojo fizioterapevtsko ordinacijo se je razvijala s časom in je bila od vsega začetka moje delovne kariere le želja, ki se je potem spremenila v dejstvo. Ob koncu prejšnjega leta sem izvedel, da podjetje Exacta v Sovodnjah gradi nove prostore, namenjene prav zdravstvenim storitvam, tako da sem izkoristil priložnost. Stavba je opremljena s prostornim parkiriščem in je oddaljena le nekaj deset metrov od avtobusnega postajališča, poleg tega pa je dostop do same ordinacije mogoč tudi z dvigalom.

Kdaj ste se odločili, da boste študirali ravno fizioterapijo in kaj vas je k temu pritegnilo?

Sprva sem se vpisal na študij medicine na Univerzo v Ljubljani, zaradi poškodbe med igranjem nogometa sem takrat prestal dve operaciji kolena in med rehabilitacijo sem se spoznal s svetom fizioterapije, ki me je hitro navdušil. Dozdelo se mi je tudi, da bi se dalo še dodatno izboljšati vrzel, ki še obstaja med samo rehabilitacijo in vrnitvijo k aktivnemu športanju oz. normalnemu življenju pri ljudeh, ki se ne ukvarjajo s športom, si pa ravno tako zaslužijo najboljšo možno obravnavo. Vpisal sem se na študij fizioterapije na tržaški univerzi in po treh letih študija in več kot 1000 urah prakse v raznih zdravstvenih ustanovah tudi diplomiral. Poklic fizioterapevta opravljam od januarja 2023.

Več let ste sodelovali z nogometnim klubom Triestina. Se delo s športniki zelo razlikuje od dela z drugimi pacienti? Koliko je pomembna preventiva in kako se s to ukvarjajo športniki?

Bolj kot delo s športniki se od dela z drugimi pacienti razlikuje delo v profesionalnem športnem društvu. V klubu delo zgleda kakor v podjetju: več različnih strokovnjakov, ki skuša sodelovati za skupno dobro ekipe in dosego čim boljšega rezultata na tekmah. Z mojega vidika pa: čim boljše počutje in čim manj poškodb za igralce, ki bodo konec tedna na razpolago trenerskemu štabu. S pacienti v ordinaciji pa je delo “ena na ena”, kjer lahko ves čas posvetim le eni osebi (v redkih primerih tudi svojcem) in lahko veliko bolj poglobljeno poslušam njene potrebe. Obe vrsti dela imata pozitivne plati in oboje zelo rad delam. Preventiva je v športu pomembna in zelo kompleksna, cel pogovor bi lahko namenili samo temu. Na kratko bi povedal, da se je v profesionalnem športu skoraj nemogoče izogniti vsaj eni poškodbi med kariero in prav zato je zelo pomembno, da vsak športnik s pomočjo strokovnjakov in izkušenj poišče svoje šibke točke in na teh tudi dela. Vadba za moč je npr. ena plat, na katero se v naši okolici daje še vedno premalo poudarka. Druga, ki pa ni moja panoga, je prehrana.

Katere so najbolj pogoste poškodbe pri športnikih, s katerimi težavami pa se največ srečujejo ljudje, ki zaradi narave službe večino dneva sedijo? Kako naj poskrbijo za boljše počutje?

Najpogostejše poškodbe pri športnikih – nogometaših so seveda mišične, to predvsem zaradi vse višjih hitrosti in sil, ki jih zahteva razvoj igre v letih. Tudi večje število tekem na elitni ravni pripomore k temu. Sledijo poškodbe gležnjev in kolen, zraven pa lahko dodamo še bolj ali manj kronična vnetja tetiv. Pri mirujočih osebah in tistih, ki veliko sedijo, so pa najpogostejše bolečine v hrbtenici, predvsem v vratnem in ledvenem delu. Odgovor pa je v vprašanju: za boljše počutje lahko sami poskrbijo s fizično aktivnostjo in to tako, ki jim je všeč, ker bo na ta način lažje obdržati navado. Seveda pa je treba med sabo vedno razlikovati različne primere, ker nimajo vsi iste težavnosti.

Koliko je poklic fizioterapevta povezan z delom zdravnikov specialistov?

Poklic fizioterapevta je povsem neodvisen, saj do njega lahko pacient stopi tudi direktno, brez predhodne napotitve s strani zdravnika ali ortopeda. Glavna naloga fizioterapevta pa je ta, da sam spozna, ali je on v tistem trenutku pravi strokovnjak, ki lahko pomaga pacientu, ali ga mora napotiti k specialistu. V zadnjih letih je povezava med specialisti in fizioterapevti tesnejša, toda menim, da še vedno ni dovolj sodelovanja. Treba bo še delati na tem.

Kaj ponuja vaša ambulanta pacientom oz. v čem ste se specializirali? Katera orodja in pripomočki so v vaši ambulanti?

Sam sem se v teh letih izobraževal predvsem v smeri ortopedskih problematik, od akutnih stanj do kroničnih težav. Ambulanto pa sem skušal opremiti tako, da lahko krije čim večji spekter populacije: imam tudi aparate, namenjene blaženju bolečin, elektrostimulaciji, in pripomočke za razne meritve, vsem pa verjetno najbolj pade v oči del ordinacije, kjer so prisotni športni pripomočki, ki jih pričakujemo bolj v telovadnici oz. fitnesu. To pa še ne pomeni, da je ambulanta namenjena le športnikom: vedno več znanstvenih člankov razlaga, kako je telesna vadba, tudi v patoloških primerih, če je primerno predpisana, vedno bolj povezana s kakovostnim življenjem in staranjem. Te principe bi rad prenesel na svoje vsakdanje delo in jih skušal čim več posredovati pacientom.

Zidove ambulante krasijo tudi potrdila o raznih opravljenih tečajih. Povejte nam kaj več o tem in o pomenu nenehnega izobraževanja fizioterapevtov za obvladovanje novih tehnik in veščin.

Seveda, to je le majhen del tečajev in izobraževanj, ki bi jih še rad opravil in poglobil. Po italijanski zakonodaji je stalno izobraževanje obvezno, kar je tudi pravilno, vendar so sami tečaji dokaj dragi in večinoma potekajo ob koncih tedna; zato je težko uskladiti vse obveznosti in opraviti vse, kar bi si želeli. Je pa bistvenega pomena opravljati tečaje s pravimi ponudniki, kajti pomembno je, da so z znanstvenega vidika čim bolj posodobljeni in nudijo takojšnje “orodje” za delo s pacienti.

Kaj je vaša vizija za prihodnost?

Moja vizija je, da bi ordinacija z leti postala oporna točka za ljudi ne samo iz bližnjih krajev, ki vedo, kaj jim lahko nudim in kakšno (krajšo ali daljšo) pot bova skupaj s pacientom opravila. Z vidika rehabilitacije nasploh pa menim, da mora ta stremeti k čim bolj personaliziranemu pristopu do pacienta in da bi se vse več jemalo v poštev svet, ki osebo obdaja, in ne samo poškodovano tkivo. Nismo mehaniki, ki popravljamo vretence, ampak smo strokovnjaki, ki pomagamo osebi do približevanja njenim ciljem: dosegla pa jih bo v večini primerov sama s pripomočki in nasveti, ki ji jih bomo mi posredovali.