Prihodnost, ujeta med strahom in iskanjem varnosti

V New Yorku so se prejšnji teden spet zbrali politični voditelji, da bi drug drugemu prikimavali o prihodnosti sveta. V dvoranah Združenih narodov smo znova poslušali o vojnah, podnebnih spremembah, naraščajoči neenakosti ter bliskovitem razvoju umetne inteligence. Voditelji, naši politični predstavniki, so govorili o svetu, v katerem pravila in institucije, vzpostavljene po drugi svetovni vojni, vse težje sledijo tempu današnjega časa, ki je postal prehiter za mehanizme prejšnjega stoletja.

Letošnje zasedanje je imelo precej pomenljiv poudarek: obnova zaupanja in upravljanje velikih preobrazb. Ni naključje, da vsi govorijo prav o zaupanju. V našem odnosu do tega, kar prihaja, se je namreč v zadnjih letih nekaj nepreklicno načelo.

Če je bila prihodnost včasih v naših glavah povezana predvsem z napredkom, razvojem in boljšim življenjem, jo danes vse pogosteje spremlja previdnost, če ne celo odkrita negotovost.

Zdi se, da smo nekaj pomembnega izgubili v odnosu do vprašanja: V kakšen svet pravzaprav pošiljamo svoje otroke?

Ko smo odraščali mi, je bila prihodnost prostor, v katerega smo lahko postavili skoraj vse svoje želje. Bila je daleč in zato svobodna, ni imela jasnih robov, a prav zato je dopuščala domišljijo in načrtovanje. Odrasli so nas spraševali, kaj bomo postali, kaj bomo dosegli in kam bomo šli, jutri pa je imel v sebi nekakšno lahkost in odprtost. Danes ta beseda zveni povsem drugače, bolj previdno, skoraj obrambno. Ne sprašujemo se več, kaj vse bomo ustvarili, ampak predvsem, kaj nam bo sploh uspelo rešiti pred razpadom. V tej spremembi poudarka se skriva ogromna razlika v duševnem stanju celotne družbe: prihodnost za mnoge ni več predvsem prostor možnosti, ampak prostor tveganja.

Svet, v katerega vstopajo današnje mlajše generacije, se spreminja z vrtoglavo hitrostjo, tehnologija se nam vse bolj zajeda v najintimnejše prostore vsakdana, umetna inteligenca prevzema naloge, za katere smo še nedolgo nazaj verjeli, da bodo vedno ostale v izključno človeških rokah, vojna na evropskih tleh pa žal ni več le oddaljeno poglavje iz zgodovinskih učbenikov. Podnebne spremembe niso več napovedi za konec stoletja, ampak resničnost, ki jo opazujemo skozi okno. Največja sprememba pa ni v samih dogodkih, ampak v načinu, kako smo začeli gledati nanje.

Seveda prejšnje generacije niso živele v nekakšnem brezskrbnem raju; poznale so opustošenje vojn, sistemsko pomanjkanje, bolezni, politične pretrese in izgube, ki si jih danes težko predstavljamo. A kljub temu so po vsakem udarcu začele graditi znova: ne zato, ker bi imele zagotovilo za uspeh, ampak ker so preprosto verjele, da je svet mogoče oblikovati. Verjele so, da mora biti naslednji generaciji omogočeno vsaj nekaj več, kot je bilo dano njim. Iz te drže, ki ni bila naivna, niso nastale le stavbe, ampak celotni sistemi: šole, javne bolnišnice, raziskovalne ustanove in mednarodne povezave. Vse to so bili projekti, ki so po svojem pomenu in trajanju daleč presegali življenjsko dobo posameznika.

Danes pa namesto o gradnji prepogosto razmišljamo le še o tem, kako bi zadržali to, kar imamo.

Zato toliko govorimo o zaupanju, ki pa ni nekaj, kar se sprejme z mednarodno deklaracijo, zapiše v politično izjavo ali izračuna z algoritmom. Zaupanje zahteva čas, mi pa smo se kot družba navadili na instantne odgovore in hitre rešitve. Vse mora biti vidno, izmerjeno, ocenjeno in dostopno takoj. Od sveta pričakujemo, da nam bo čim prej povedal, kaj nas čaka, kot da bi bilo mogoče prihodnost preprosto naročiti ali izračunati.

Težava je v tem, da najbolj pomembne stvari v družbi ne nastajajo po tej logiki. Ne gradijo se čez noč in njihovi učinki pogosto niso hitro vidni. Del občutka za jutrišnji dan smo izgubili prav zato, ker smo postali nestrpni. Živimo namreč tako hitro, da zmeraj težje razmišljamo o stvareh, ki od nas zahtevajo trud danes, sadove pa bo žel nekdo drug, nekdo, ki ga verjetno nikoli ne bomo osebno spoznali.

Morda zato danes ne potrebujemo še ene velike obljube o boljši prihodnosti, potrebujemo nekaj precej bolj preprostega, a težjega: občutek, da stvari niso vklesane v kamen, da je mogoče napake popraviti, da je mogoče narativ spremeniti in da svet ni le nekaj, kar se nam pasivno dogaja, ampak proces, pri katerem še vedno lahko soodločamo. Prihodnost je navsezadnje odprta možnost, da stvari zasukamo drugače, da pustimo prostor neznanemu in se ne bojimo tistega, česar danes še ne znamo poimenovati.

Konec koncev je ravno neznano tisto, kar daje delu in načrtovanju smisel. Če bi bilo vse določeno vnaprej, ne bi imeli več kaj graditi. Najpomembnejše vprašanje našega časa zato morda ni le to, kakšen bo svet, ki prihaja, ampak ali bomo še znali verjeti, da imamo pri njegovem nastajanju tudi sami svojo vlogo.