Kronista Branko Lakovič in Sergio Tavčar o Jadranu že 50 let

Petdesetletne zgodovine Jadrana ni mogoče zapisati le skozi rezultate, lestvice in velike zmage. Njeno pravo podobo sestavljajo tudi ljudje, ki so bili ob ekipi v njenih prelomnih trenutkih – nekateri kot soustvarjalci, drugi kot novinarji, opazovalci in zapisovalci časa. Njihovi spomini razkrivajo, kako je Jadran rasel, se spreminjal in postal veliko več kot le košarkarsko društvo.

Med takšnimi pričami sta tudi Branko Lakovič in Sergio Tavčar. Prvi je desetletja Jadranovo pot spremljal skozi objektiv in novinarski zapis, drugi pa je bil že ob njegovem rojstvu in ga pozneje spremljal tudi kot radijski poročevalec in poznavalec košarke.

Branko Lakovič – Jadran skozi objektiv in spomin

Med osebami, ki so skoraj od samega začetka spremljali razvoj Jadrana, ima posebno mesto Branko Lakovič, dolgoletni novinar in dopisnik Primorskega dnevnika, fotograf ter eden najpomembnejših kronistov športnega življenja naše skupnosti.

Jadran je po njegovem mnenju nastal iz nujne potrebe po združevanju moči. Po začetnem nastopanju pod imenom Bor je ekipa prvič nastopila v sezoni 1977/78 kot Jadran, sledila pa je pot številnih napredovanj vse do zgodovinskega vzpona v državno B-ligo leta 1985. Prav te tekme Lakovič žal ni doživel v živo, saj je bil takrat na dvomesečnem dopustu v New Yorku. Kljub temu je po telefonu spremljal veliki podvig Jadranovih košarkarjev.

Jadranu je redno sledil vse do upokojitve in še pozneje, dokler mu je zdravje to dopuščalo. Spominja se dolgih potovanj po severni Italiji, ko je z ekipo na avtobusu prevozil več kot tisoč kilometrov. Med potovanji je veliko govoril s tedanjim trenerjem Andrejem Žagarjem, ne samo o košarki, ampak tudi o kulturi in politiki. Posebno mu je ostalo v spominu obdobje predsedovanja dr. Draga Gantarja, ki je znal z mirno besedo povezovati matična društva.

Med številnimi anekdotami izpostavlja prijateljsko tekmo 26. junija 1979 na Opčinah, ko je Jadran gostil tedanje evropske prvake Bosno iz Sarajeva. Tekmo je spremljalo več kot tisoč gledalcev, Lakovič pa je takrat pobliže spoznal trenerja Bošo Tanjevića, ki ga je uvedel v širši jugoslovanski košarkarski svet.

V petdesetih letih se je Jadran, tako kot celoten športni prostor, močno spremenil. Iz amaterskih začetkov je združenje prešlo v bolj profesionalno organizacijo, vendar po Lakovičevem mnenju ostaja ena težava: Jadran še vedno nima svojega doma in primerne dvorane za zahtevnejša prvenstvena srečanja.

Njegov pomen pa presega športne rezultate. Jadran je bil in ostaja pomemben del slovenskega športnega gibanja ter živ dokaz, da lahko slovenska skupnost na tem prostoru z združevanjem doseže veliko. In prav v tem Lakovič vidi tudi skrivnost petdesetletne vztrajnosti Jadrana: “Skupaj zmoremo.”

Lakovič je bil desetletja eden tistih, ki so to zgodbo spremljali, zapisovali in ohranjali. Zato je tudi njegov spomin na Jadran del njegove zgodovine.

Sergio Tavčar – Od ideje do velikega Jadrana

Med ljudmi, ki so bili neposredno soudeleženi pri nastanku Jadrana, ima posebno mesto športni novinar in nekdanji trener Sergio Tavčar. Ko je bil star komaj 26 let, je sodeloval pri ustanovitvi novega društva, ki je pod pokroviteljstvom ZSŠDI združilo slovenska košarkarska društva. Sam je bil gonilna sila košarke pri Poletu in se je že na prvem sestanku vključil v nastajanje Jadrana. Pomemben trenutek je sledil, ko je trener Peter Brumen, ki je leto prej vodil Olimpijo v Ljubljani, izrazil pripravljenost, da pride trenirat v Trst, vendar pod pogojem, da mu pripravijo najboljšo možno ekipo slovenskih igralcev. Jadran je bil takrat v resnici skupna ekipa najboljših slovenskih zamejskih igralcev, v kateri so bila zastopana vsa slovenska košarkarska društva.

Tavčar je Jadran spremljal tudi kot novinar in radijski poročevalec. Leta 1985 je neposredno prenašal legendarno tekmo, na kateri je Jadran pred približno štiri tisoč gledalci v tržaški športni palači osvojil prvenstvo in napredoval v B-ligo. Za Tavčarja ta uspeh ni bil samo športni dosežek. Jadran je takrat postal tudi izjemna promocija slovenske skupnosti. V italijanskih mestih so se spraševali, kdo je ekipa iz Trsta z nenavadnimi slovenskimi priimki, in Tavčar se spominja, da so Jadranovi igralci skoraj povsod pustili odličen vtis. Izjema je bil Veneto, kjer so nekoč celo metali kamenje v njihov avtobus. Prav zato Tavčar meni, da je bil Jadran v tistem obdobju veliko več kot košarkarski klub. Bil je izraz takratne narodne zavesti in dokaz, da lahko slovenska skupnost z združenimi močmi doseže nekaj velikega. Obenem pa opaža, kako zelo se je v desetletjih spremenil način življenja. Spominja se generacije fantov, ki so poleti preživljali cele dneve na igrišču, igrali tudi po šest ur na dan, se družili in skupaj odraščali. “Tega danes žal absolutno ni več,” pravi. Današnji Jadran je po njegovem mnenju zato drugačen. Po eni strani je dobro, da pri njem brez težav igrajo tudi italijanski fantje, po drugi pa je slovenski značaj društva vse bolj vezan predvsem na njegovo ime.

Tavčar se ob tem spominja tudi ljudi, ki so pomembno zaznamovali njegovo zgodovino, med njimi Egona Krausa in Draga Gantarja. Krausa opisuje kot velikega prijatelja Gantarja, ki je bil izjemen finančnik, in meni, da je v času, ko sta imela Jadran v svojih rokah, društvo delovalo zelo uspešno.

Preberi več o slavnostnem večeru ob 50. obletnici ustanovitve društva Jadran (klikni in preberi).