Potovanje v edinstveno lepoto krajev, umetnosti in ljudi
Sinestezija ritmov, virtuoznosti, barv, svetlobe in duha: Kavakos in Pappano, Rothko in Michelangelo, medičejske “pietre dure” (3)
Rim ponuja nešteto priložnosti. Velika sreča je bila še prisostvovati sijajnemu koncertu Nacionalne akademije svete Cecilije v Avditoriju Parka glasbe Ennio Morricone z angleško-italijanskim dirigentom sirom Antoniem Pappanom (1959) in grškim violinistom Leonidasom Kavakosom (1967). Koncert št. 2 za violino in orkester, op. 61 Karola Szymanowskega je navdušil zbrano občinstvo s polnim razmahom solističnega dela, ki ga je poljski skladatelj napisal leta 1933 v sodelovanju s prijateljem, violinskim virtuozom in sorojakom Paulom Kochanskim, ter z dinamiko in pahljačo orkestrskih odtenkov, ki so spominjali na štimunge Bartóka, Prokofjeva ali Stravinskega. Priča smo bili edinstveni fizični dialektiki med značilno temperamentno držo karizmatičnega dirigenta pri vodenju dobro znanega orkestra in kompleksno interpretacijo elegantnega interpreta na Stradivarijevi violini “Willemotte” iz leta 1734, ki nas je obdaril še z izrednim bisom, Tempo di borea in Double Bachove Partite za violino št. 2, ki sta polnopravno sestavljala njegovo vrhunsko izvedbo.
Po odmoru je sledila zadnja, “Velika”, Simfonija št. 9 Franza Schuberta (1797–1828), ki kot ostalih osem ni doživela prave javne izvedbe za skladateljevega življenja. Zahvaljujoč Schumannu, ji je deset let po smrti prvič zelo uspešno dirigiral Felix Mendelssohn Bartholdy. Tudi v Pappanovi interpretaciji smo res uživali ob stopnjevanju klimaksa, ki nas popelje k razvoju prvin igre med različnimi inštrumenti, od roga do trobil in oboe, in polnostjo orkestra, prek ljudskih motivov in plesa, v skoraj preroškem prehajanju od lahkotnih harmonij Mozarta in Haydna skozi zahtevne konstrukcije Beethovna vse do novih dognanj novecenta.
ROTHKO V FIRENCAH
V letih goriškega klasičnega liceja Primož Trubar sem bil prvič in zadnjič v Firencah, zahvaljujoč šolskim izletom, ki jih je načrtoval in vodil naš profesor klasičnih jezikov in zgodovine umetnosti Milko Rener (1926–2012). V petih letih smo si lahko ogledali največje spomenike italijanske umetnosti od Mantove in Milana, Ravene, Arezza, Urbina, Riminija, Assisija, Siene, Pise, vse do Rima ter seveda Firenc z Uffizijem in vsemi glavnimi muzeji severne in srednje Italije. Ne vem, koliko šol in dijakov je bilo deležnih te sreče. Le z eno besedo – z veliko hvaležnostjo se lahko spominjam daljnovidne vizije prof. Renerja, ki nam je omogočila neposreden vpogled in izkušnje ter nas takratne nevedneže obogatila za vse življenje.
V zvezi s tem bi opozoril na majsko izdajo četrte monografske številke Lucy. Gratitudine (Hvaležnost), multimedijske revije o kulturi, umetnosti in aktualnosti Lucy. Sulla cultura (O kulturi), v kateri je govor o sedanjem pojmovanju te kreposti, ki je očitno v krizi. Spletna inačica revije, ki jo sooblikujejo Nicola Lagioia, Telmo Pievani ter številni literarni ustvarjalci in misleci, ponuja vsak mesec ploden razmislek na (aktualno) vprašanje, dvakrat na leto pa izide še v tiskani obliki (doslej: Legami, Perdersi, Magia nera, magia bianca). Glej: www.lucysullacultura.com.
Na poti nazaj iz Rima sem se ustavil v mestu Medičejcev, da bi si ogledal veliko razstavo mojstra sodobne umetnosti Marka Rothka (1903–1970), ki sta jo uredila njegov sin Christopher (1963) in Elena Geunna. Občudoval sem preko 70 slik iz začetnega obdobja, figurativnega, mitološko usmerjenega v nadrealizem, vse do prehoda v svojsko abstrakcijo in vzporejanje velikih pravokotnih monokromij zrelosti v krasni Palači Strozzi. Zamudil pa sem dela, ki so bila razstavljena v Medičejski knjižnici (Laurenziana) ob vhodu, ki ga je uredil Michelangelo, in v Muzeju sv. Marka, nekdanjem samostanu, ob freskah Beata Angelica, ki so tako zaznamovale Rothka pri mističnem in transcendenčnem iskanju absolutnega.
Ruski Jud iz Dvinska (Estonija), z družino priseljen v ameriški Portland (Oregon), je pri samoniklem umetniškem raziskovanju bil trikrat v Italiji, kjer se je naužil značilne barvitosti Pompejev in Paestuma, arhaične duhovnosti Assisija in veličastne Michelangelove arhitekture v nekakšni sinesteziji z močjo obsesivnega kolorizma in radikalne izbire velikih površin: “Slikam slike velikih dimenzij, ker želim ustvariti situacijo intimnosti. Slika velikih dimenzij ustvari neposredno transakcijo, ki zaobjame povsem opazovalca v le-tej.” (zapiski Dore Ashton iz Rothkovega predavanja na Inštitutu Pratt v Brooklynu leta 1958, M. Rothko, Scritti (Spisi), Abscondita 2022)
V družbi osredotočenih in sočustvujočih obiskovalcev smo se lahko v krasno razsvetljenih sobanah sprehodili po Rothkovem nedorečenem vesolju, sestavljenem iz svetlobe in teme, duhovnosti in meditativnosti, v razvoju plavajočih abstrakcij in tonov barv, nosilk tihe, skoraj nasilne energije. Od začetnih svetlih rdečih do globokih zelenih in modrih, sivih arhitekturnih slik na olju, črno-belih akvarelov, spet rdečih temnih, oker, črnih, sivih, rdečih opečnatih in intenzivnih, vse do črnih in sivih olj, tudi mehko sinjih, iz zadnjega obdobja pa v rožnati barvi in terakote, izdelanih na papirju zaradi bolezni … Na spletni strani razstave Rothko a Firenze www.palazzostrozzi.org in spletu je mnogo vzorcev njegovega značilnega mističnega kolorizma, ki pa ne morejo nadomestiti izkušnje neposrednega ogleda del čisto od blizu. Izredno, izredno doživetje.
KAPELE MEDIČEJCEV
Mimo vseh posvečenih krajev, od Sante Marie Novelle in znamenitega črno-belega kompleksa stolnice, baptisterija, trga s palačo della Signoria, Michelangelovim Davidom (kopijo) in Cellinijevim Perzejem z Meduzo pod Ložo (Ponte Vecchio smo občudovali le od daleč), nas je osrečil obisk Kapele Medičejcev. Najprej ureditev grobnic v Novi zakristiji, za kar je poskrbel Michelangelo, ki je s svojo poduhovljeno arhitekturo, zaprtimi okni in alegoričnimi kipi tudi navdihnil Rothka. Potem pa še prvič odkriti zaklad: veliki baročni mavzolej medičejske in habsburško-lotarinške dinastije, neverjetna paša za oči s svojimi okrašenimi stenami in ogromnim svetlikajočim se podom z intarzijami dragih kamnov in marmorjev vseh barv, zbranih z vsega sveta, ki so jih postavili in izklesali mojstri umetniki znamenitega florentinskega centra Opificio delle Pietre Dure. Poleg vsega našega znanja in poznavanja predcimabuejevskih, Giottovih in renesančnih lepot ter znamenitosti v galeriji Uffizi, Palače Pitti, cerkva in trgov v Firencah in ostalih toskanskih mestih – biserov, je bilo to izredna obogatitev: od heraldike do posvetnih obeležij, od ornamentalnih vaz do fantastičnih podob, z veliko igro barv, geometrijskih izrezov in simbolov. In še bi lahko nadaljevali …
Fotografije
1. fotografija: Razstava Rothko v Firencah. Avstralska občudovalka zre v mojstrovino Marka Rothka N. 2 (Blue, Red and Green) [Yellow, Red, Blue on Blue] (Modro, rdeče in zeleno) [Rumeno, rdeče, modro na modro], 1953, olje na platnu, zbirka Kenneth C. Griffin. Foto Davorin Devetak
2. fotografija: Rim. Grški talent violine Leonidas Kavakos in karizmatični dirigent sir Antonio Pappano po koncertu v veliki dvorani Sante Cecilie v Avditoriju Parka glasbe Ennio Morricone (2.744 sedežev). V bogatem koncertnem listu (ur. Clemens Wolken) je muzikolog Riccardo Pecci pretanjeno orisal deli Szymanowskega in Schuberta. Foto ANSC (c) MUSA.
3. fotografija: Firence. Monna Lisa se je vrnila. Ena najbolj priljubljenih in zagonetnih “ikon”, Leonardova Gioconda (hranjena v Louvru) , je spet zaživela doma zahvaljujoč živobarvni magiji pastel uličnega umetnika. Foto Davorin Devetak
4. fotografija: Na razstavi Rothko v Firencah so bile tudi velike slike z variacijami rdeče barve iz konca 50. in začetka 60. let prejšnjega stoletja. Nastale so po slikarjevem obisku templjev Paestuma in ogledu preperelih, a posebno “živih” rdečih tonov fresk v Pompejih. Od desne: Svetlo rdeče na črno (1957), Brez naslova (Rjavo na rdeče) 1964, Brez naslova (Črno, rdeče na črno na rdeče) 1964, vsa olja na platnu. Foto Davorin Devetak.
5. fotografija: Firence. Medičejske kapele: Nova zakristija. Michelangelo je uredil načrt za prostor, v katerem je grobnica Lorenza Magnifica in brata Giuliana (nad njima je njegova Madona z otrokom). Na posnetku pa je grobnica Giuliana, kneza Nemoursa. Na levi je prekrasna Michelangelova Noč z “mesečnim” odsevom, na desni alegorija Dneva, ki ni njegova. Nad grobnico Lorenza, kneza Urbina, sta alegoriji Somraka in Zore, ki so ju realizirali drugi mojstri. Slikoviti poduhovljeni renesančno klasični kompleks pokriva geometrsko skladna, skoraj “escherska” kupola. Foto Davorin Devetak.
6. fotografija: Firence. Medičejske kapele: Capella dei Principi (Kapela princev). Foto Davorin Devetak.
7. fotografija: Firence. Medičejske kapele: detajl mavzoleja Kapele princev, opremljenega in okrašenega z izrezanimi dragimi kamni in marmorji slovitega florentinskega Opificia delle Pietre Dure. Info: Cappelle Medicee – www.bargellomusei.it, www.opificiodellepietredure.cultura.gov.it. Foto Davorin Devetak
