Malči se bodo spominjali kot zgled družinske matere, trdne vere in pokončne narodne zavesti
Rodila se je 17. avgusta 1932 na Vrhu Sv. Mihaela očetu Jožefu Černicu in mami Amaliji Cotič, na vasi so družini rekli Mrkotinovi. Posebna vez s sestro Marijo in brati Jožefom, Ninkotom, Marjanom, Radivojem in Benjaminom jo je spremljala skozi celo življenje, saj so Mrkotinovi ostali vedno povezani, tudi ko si je vsak od njih ustvaril družino. Povezanost med njimi je prerasla njihovo generacijo in se prenesla tudi na naslednje rodove.
Že v zgodnjem otroštvu so starši Amaliji (Malči) zaupali hišna opravila in varstvo mlajših bratov, kar je opravljala vestno in z ljubeznijo. V mladosti je družini pomagala tudi s prodajo domačega mleka v Laško, kamor se je, v družbi vaških mlekaric, vsak dan odpravljala s kolesom, in to ob vsakem vremenu. V petdesetih letih so postale njene kuharske in vzgojne izkušnje tudi njena poklicna pot: zaposlila se je najprej kot kuharica v Alojzijevišču v Gorici, nato pa dve leti delala kot vzgojiteljica v zasebnem zavodu v Sappadi.
Leta 1957 se je poročila z domačinom Mirkom Cotičem iz vrhovske družine Kunčinih. V šestdesetih letih sta se s sinovoma Markom in Štefanom ter hčerko Majdo preselila v novozgrajen dom na Livadi, a na rojstno vas nista nikoli pozabila. Vsak praznik in nedeljo sta se z otroki vračala na dom staršev in vzdrževala stike s sorodniki. Po prerani smrti hčerke sta se jima v Gorici rodila še Igor in Ivo. Pokojna Malči je bila vzor poštene, pokončne in dobre družinske matere in žene. V njeni lepo urejeni hiši z zglednim vrtom in bogatim cvetjem v Ulici Vicolo Tronco niso manjkali Katoliški glas in potem Novi glas, Primorski dnevnik, knjige Goriške Mohorjeve družbe ob drugem zamejskem slovenskem tisku in knjigah, vezanih predvsem na krajevno zgodovinsko tematiko, ki jih je z zanimanjem prebirala do zadnjega. Vseskozi sta z možem redno spremljala cerkveni, prosvetni in kulturni utrip goriških Slovencev, še posebej dejavnosti in pobude na Placuti, pri sestrah v Zavodu sv. Družine, v mestni duhovniji sv. Ivana in v Katoliškem domu – današnjem Kulturnem centru Lojze Bratuž.
Celo življenje so jo vodile predanost družini, vzgoja otrok in vpetost v slovensko družbeno stvarnost, kar je z lastnim pričevanjem posredovala tudi sinovom, ki so aktivni v različnih športnih, vzgojnih in kulturnih sredinah goriških Slovencev.
Vnukom Matiji, Greti, Niki, Ivani, Simonu, Juliji, Tomažu, Vidi, Andreju in Marti je bila živ zgled materinstva in ljubezni, trdne vere in pokončne narodne zavesti, pravnukoma Neži in Juriju, ki sta jo ob vsakem obisku nadvse razveselila, pa je namenila svoj zadnji nasmeh.
