Knjižnica je veliko več kot prostor knjig, je prostor, kjer znanje človeku daje svobodo

Knjižničarka Martina Humar o poklicu, ki jo navdušuje, in o prihodnosti knjižnic

Knjižnica že dolgo ni več le prostor izposoje knjig. Je stičišče zgodb, srečevanj, pogovorov in kulturnega dogajanja, prostor, kjer se prepletata spomin in sedanjost. Takšno poslanstvo že vrsto let uresničuje Narodna in študijska knjižnica, pomembna ustanova slovenske skupnosti, ki s številnimi predstavitvami knjig, razstavami in drugimi prireditvami bogati kulturno življenje mesta.

Med ljudmi, ki ji dajejo poseben utrip, je tudi knjižničarka Martina Humar, ki je skozi leta postala nepogrešljiv obraz Feiglove knjižnice v Gorici. Z njo smo se pogovarjali o poklicni poti, ljubezni do knjig in filma, poletnem branju ter o tem, kakšno prihodnost vidi za knjižnice v digitalni dobi.

Pozdravljeni, Martina. Za začetek se predstavite našim bralcem. Kakšna je bila vaša študijska pot in kako vas je pripeljala do dela v knjižnici?

Že v času šolanja na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois v Gorici sta name odločilno vplivali dve profesorici – profesorica slovenščine in zgodovine Ida Primožič ter profesorica italijanščine Nataša Sirk. Prav onidve sta v meni prebudili ljubezen do knjig in jezika, prek literature pa sem se začela zanimati tudi za gledališče in film, ki sta naravno dopolnjevala moje doživljanje umetnosti. Blizu pa so mi bili tudi drugi šolski predmeti, predvsem zato, ker so mi dajali občutek urejenosti, sistematičnosti in logike. Sčasoma sem spoznala, da bi rada združila oba svetova – ljubezen do knjig in potrebo po redu ter organiziranosti. Poklic knjižničarke se mi je zato zdel naravna izbira. Knjižnica ni le prostor, kjer domujejo knjige, temveč tudi prostor znanja, strokovnosti, natančnosti in odgovornosti. Odločila sem se za univerzitetni študij knjižničarstva na Univerzi v Vidmu. Predavanja sem obiskovala v Gorici, med študijem pa sem opravila tudi strokovno prakso v Feiglovi knjižnici. Prav tam sem se po diplomi tudi zaposlila.

Ker je Narodna in študijska knjižnica vključena v slovenski knjižnični sistem, sem morala svoje izobraževanje nadaljevati tudi v Sloveniji. V Ljubljani sem opravila državni bibliotekarski izpit, ki ga predpisuje slovenski Zakon o knjižničarstvu. Ta je pogoj za nadaljnje strokovno usposabljanje, predvsem za pridobitev licence za aktivno delo v sistemu COBISS, kjer knjižničarji ustvarjamo in urejamo bibliografske zapise. Prav na tem področju se kaže ena pomembnejših razlik med slovenskim in italijanskim knjižničarstvom. Slovenski sistem od knjižničarjev zahteva nenehno strokovno izpopolnjevanje in redno usposabljanje. Takšen pristop omogoča, da vzdržujemo visoko kakovost bibliografskih podatkov, sledimo razvoju stroke in uporabnikom zagotavljamo sodobne ter zanesljive knjižnične storitve. Sama to razumem kot veliko prednost, saj je učenje tudi po zaključku študija sestavni del našega poklica.

Že 24 let ste obraz Feiglove knjižnice v Gorici. Se spomnite dneva, ko ste prvič stopili v knjižnico kot zaposleni? Kakšni so bili vaši občutki?

Feiglovo knjižnico sem spoznala že veliko pred prvo zaposlitvijo. Takrat je še delovala v Križni ulici, kamor sem redno zahajala kot dijakinja in pozneje kot študentka. Rada sem prihajala tja, ker je bilo vedno mirno in nikoli ni bilo gneče. Včasih sem imela študijsko sobo povsem zase in še danes se živo spominjam poletnih dni, ko sem sedela ob odprtem oknu in brala. Ko je na notranjem dvorišču zacvetela lipa, je njen omamni vonj napolnil prostore knjižnice.

Dobro se spominjam tudi dneva, ko sem prvič prestopila njen prag kot študentka na delovni praksi. To je bil moj prvi pravi stik s knjižničarskim poklicem, prehod iz teorije v prakso. Začetno negotovost je hitro zamenjalo navdušenje in po diplomi sem se v Feiglovi knjižnici tudi zaposlila, sprva kot nadomeščanje sodelavke na porodniškem dopustu. Nato sem se prijavila na razpis za delovno mesto knjižničarke na osrednjem sedežu Narodne in študijske knjižnice v Trstu. Ko sem prvič stopila v stavbo, sem imela občutek, kot da me čaka še en pomemben izpit, ne več študijski, ampak življenjski. Spoznati sem morala novo okolje in nove sodelavce. V Trstu sem preživela nekaj več kot šest let, nato pa sem svoje delo opravljala izmenično v Trstu in Gorici. Danes svoje delo opravljam predvsem v Feiglovi knjižnici.

Kako pa se je knjižnica v tem času spremenila?

V Gorici sem v času svojega dela doživela kar dve selitvi Feiglove knjižnice. Prva je bila iz Križne ulice v prostore KB Centra na Verdijevem korzu, druga pa v današnje prostore Trgovskega doma. Obe sta bili velik organizacijski in logistični izziv. Ob prvi selitvi smo preselili približno 30.000 knjig, pri drugi pa že okoli 60.000. Čeprav nas od KB Centra do Trgovskega doma loči komaj dobrih 150 metrov, je bila to zahtevna naloga. Selitev je potekala v času epidemije covida-19, kar nam je prineslo tudi nekaj prednosti: ker je bilo obiskovalcev manj, smo si lahko vzeli več časa za premišljeno razporeditev gradiva in ureditev novih prostorov.

Že med prenovo smo opazili, kako veliko zanimanje je nova knjižnica vzbudila med mimoidočimi. Stavba Trgovskega doma je bila dolga leta zaprta, zato so ljudje radovedno opazovali, kaj nastaja v notranjosti. Ko smo knjižnico končno odprli, je bilo navdušenje res veliko. Imela sem občutek, da ljudje niso dobili le nove knjižnice, ampak tudi nov, živ prostor v središču mesta.

Nova lokacija je popolnoma spremenila našo vlogo v mestnem prostoru. Danes smo veliko bolj vidni in dostopni. Velika steklena vrata obiskovalcem dobesedno odpirajo pogled v knjižnico, zato marsikdo vstopi že iz radovednosti. Pogosto se zgodi, da kdo pride le na kratek ogled, nato pa se vrača kot redni obiskovalec. Selitev v Trgovski dom je bila prava prelomnica. Spremenila ni le našega naslova, ampak tudi razumevanje tega, kaj knjižnica danes sploh je. Število obiskovalcev se je občutno povečalo, še posebej med mladimi in študenti. Ti nas pogosto čakajo že pred odprtjem in v knjižnici preživijo velik del dneva, zato smo prostore postopoma prilagodili njihovim potrebam. Uredili smo kotiček, kjer si lahko pogrejejo kosilo v mikrovalovni pečici in ga v miru pojedo, obenem pa smo poskrbeli za prijeten prostor za učenje, branje in druženje.

Danes knjižnica ni več le prostor izposoje knjig. Je prostor srečevanja, ustvarjanja in vsakdanjega življenja. Pri nas ljudje berejo, študirajo, igrajo šah, uporabljajo splet, se pogovarjajo ali pa se za nekaj minut odpočijejo na kavču. Vse to se mi zdi največja vrednost sodobne knjižnice – da se v njej ljudje počutijo dobrodošle in sprejete. Ko obiskovalci rečejo, da se pri nas počutijo kot doma, vem, da smo dosegli nekaj, česar ni mogoče izmeriti le s številom izposojenih knjig.

Kaj vas pri delu knjižničarke še danes najbolj navdušuje?

Danes knjižnica ponuja veliko več kot le izposojo knjig, postala je tudi prostor srečevanj in kulturnega dogajanja. Pripravljamo namreč predstavitve knjig, pogovorne večere, predavanja, razstave, delavnice in številne druge dogodke. Vsak projekt, pa naj bo velik ali majhen, prinaša nove izzive in nova srečanja, prav to pa je tisto, kar me pri delu najbolj navdušuje.

Še posebej rada delam z otroki, saj mi omogočajo, da sem ustvarjalna. Med pravljičnimi uricami se knjižnica zares spremeni v čaroben prostor. Police s knjigami postanejo skrivnostni labirinti, v katerih domišljija nima meja. Takrat knjige zaživijo na poseben način, otroci pa jih ne doživljajo le kot zgodbe, temveč kot dogodivščine, katerih del postanejo tudi sami. Zelo dragoceni so tudi trenutki, ko v knjižnico prihajajo družine, v katerih starši ne govorijo slovensko. Prek knjig in skupnega branja se začnejo učiti slovenščine. To niso le učne ure jezika, temveč trenutki povezovanja. Takšne izkušnje so neprecenljive, za družine in tudi za nas, ki jih spremljamo na tej poti. Prav zato me delo v knjižnici veseli enako kot prvi dan – vsak dan prinese novo zgodbo, novo srečanje ali novo spoznanje in nikoli nimam občutka, da bi se nehala učiti. To je ena največjih vrednot našega poklica. Knjižničarji pogosto veljamo za ljudi, ki ves čas beremo, in v tem je precej resnice, a knjig je toliko, da nam jih ne bo nikoli uspelo prebrati vseh.

Kaj vam pomeni vloga Feiglove knjižnice danes? Kako vi doživljate njeno poslanstvo?

Feiglova knjižnica ima danes prepoznavno identiteto. Ljudje vedo, da je slovenska knjižnica, hkrati pa jo dojemajo kot odprt in vključujoč prostor, namenjen vsem. K nam prihajajo tudi številni italijanski someščani, ki pri nas odkrivajo knjige, razstave, dogodke in priložnosti za spoznavanje slovenskega jezika ter kulture. Nismo zaprta ustanova za ozko skupino uporabnikov, ampak živ prostor, kjer se lahko vsak počuti dobrodošlega. To mi osebno pomeni zelo veliko.

Katera knjiga bi bila po vašem mnenju obvezno branje za vsakega Goričana?

Mislim, da je dobrodošla vsaka knjiga, ki nam pomaga bolje razumeti prostor, v katerem živimo. Lahko je zgodovinska monografija, roman, zbirka pričevanj ali celo turistični vodnik. Pomembno je, da nas spodbuja k odkrivanju krajev, ljudi in zgodb, ki so oblikovali našo skupnost. Če pa moram izbrati eno samo knjigo, bi priporočila Rešeni jezik Eliasa Canettija. V njej avtor skozi spomine na otroštvo pripoveduje o odraščanju v večjezičnem in večkulturnem okolju, o selitvah, zgodovinskih pretresih ter o tem, kako človeka oblikujejo jeziki, ki jih govori. Ta knjiga se me je posebej dotaknila, ker sem v njej prepoznala nekaj, kar je zelo blizu tudi Goriški. Canetti izjemno občutljivo pokaže, da je vsak jezik povezan z določenim odnosom in čustvi. Doma so govorili en jezik, mama se je z njim pogovarjala v svojem maternem jeziku, kadar pa sta se starša želela pogovarjati o nečem, česar otrok ni smel razumeti, ali ko sta se prepirala, sta prešla v drug jezik. 

Tudi življenje na Goriškem zaznamuje večjezičnost, hkrati pa je tudi usoda našega prostora močno povezana z burno zgodovino 20. stoletja, ki je pustila globoke sledi v življenju ljudi. Prav zato se mi zdi Rešeni jezik veliko več kot avtobiografija. Je knjiga o spominu, identiteti, jeziku in sobivanju, o temah, ki so za Goričane še danes izjemno aktualne. Če bi moral vsak Goričan prebrati eno knjigo, bi bila to zagotovo ena izmed mojih prvih izbir.

Ob tem pa moram omeniti še eno knjigo, in sicer Naš vsakdanji kino Sandra Scandolareja. Lani smo jo pri Kinoateljeju ponovno izdali v slovenskem prevodu Janka Petrovca. To je ena tistih knjig, h katerim se vedno znova vračam. Vsakič, ko jo preberem, v njej odkrijem nekaj novega. Avtorjev pogled je neobičajen, pronicljiv in pogosto presenetljiv. Prav zato bralca spodbuja, da začne na mesto gledati z drugačnimi očmi in opazi podrobnosti, ki bi sicer ostale spregledane.

Kako pa izbirate knjige zase – sledite priporočilom, nagradam ali vas pritegne povsem nekaj drugega? Imate knjigo, h kateri se vedno znova vračate?

Pri izbiri knjig mi največ pomeni dober nasvet. Zelo rada prisluhnem priporočilom ljudi, ki jim zaupam, saj se mi zdi izmenjava bralnih izkušenj ena najlepših stvari, ki jih knjige omogočajo. Seveda pa včasih izbiram tudi povsem intuitivno. Po prevodih Nicole Manupellija posežem skoraj brez izjeme. Prav po njegovi zaslugi sem spoznala številne ameriške avtorje, po katerih sicer verjetno ne bi segla.

Knjig, h katerim se vedno znova vračam, je kar nekaj. Med najljubšimi so dela Brucea Chatwina. Navdušuje me njegov način pisanja o prostoru in ljudeh, o potovanju kot načinu razumevanja sveta. Posebej pri srcu mi je njegova Patagonija, ki me ob vsakem branju nagovori nekoliko drugače. Zelo cenim tudi Sándorja Máraija, ki je izjemen poznavalec človeške duše in medosebnih odnosov. Njegovi romani se pogosto osredotočajo na odnos med dvema ali tremi ljudmi, vendar nikoli ne postanejo predvidljivi. Z izredno psihološko občutljivostjo razkriva različne odtenke človeških značajev, čustev in odločitev. Njegove knjige bralca vedno znova povabijo k razmisleku o tem, kaj nas povezuje z drugimi in kako odnosi oblikujejo naše življenje. Posebno mesto pa ima pri meni tudi Pot Nejca Zaplotnika. To ni le knjiga o gorah in alpinizmu, ampak predvsem knjiga o življenju. Njeno osrednje sporočilo, da ni najpomembnejši cilj, ampak pot do njega, me spremlja že vrsto let.

Veliko berete, radi pa imate tudi filme in hkrati ste že veliko let članica upravnega odbora Kinoateljeja. Kaj imajo dobre knjige in dobri filmi skupnega?

Dobra knjiga in dober film imata predvsem eno skupno lastnost – dobro zgodbo, ki pa jo vsak medij pripoveduje v svojem jeziku. Knjiga in film sta dve različni govorici. Pisatelj zgodbo gradi z besedami in bralčevi domišljiji pušča veliko prostora, medtem ko film zahteva prevod te zgodbe v podobe, zvok, glasbo in ritem. To je izjemno ustvarjalen, hkrati pa kolektiven proces, prav zato občudujem filmske ustvarjalce, ki znajo literarno delo preoblikovati v prepričljivo filmsko pripoved.

Kadar berem roman, ki me zares prevzame, se mi v mislih že odvija film. Obrazi, pokrajine in prizori nastajajo sami od sebe. Zato me vedno zanima, kako je isto zgodbo videl režiser in kako jo je prenesel na filmsko platno. Največkrat najprej preberem knjigo in si šele nato ogledam filmsko priredbo. Včasih pa se po ogledu filma ponovno vrnem h knjigi in jo berem z drugačnimi očmi. Film in knjiga po mojem mnenju nista tekmeca, ampak se dopolnjujeta. Vsak nagovarja občinstvo na svoj način in vsak ima svoje zakonitosti.

Sama sem se filmu začela intenzivneje posvečati v času univerzitetnega študija, delo v Kinoateljeju pa mi je odprlo povsem nov pogled na sedmo umetnost. Danes filma ne gledam več le kot gledalka, ampak tudi z zavedanjem, koliko ustvarjalnega, tehničnega in organizacijskega dela je potrebnega, da zgodba zaživi na velikem platnu.

Za konec: vrniva se h knjigam. Kakšno prihodnost napovedujete knjižnicam v času umetne inteligence, družbenih omrežij in elektronskih knjig?

Prepričana sem, da bodo knjižnice obstajale tudi v prihodnosti, vendar le, če bodo ostale zveste svojemu poslanstvu in se hkrati znale prilagajati času, v katerem živimo. Zato je zelo pomembno, da se tudi knjižničarji nenehno izobražujemo. Poznati moramo nove tehnologije, spremljati razvoj umetne inteligence, digitalnih orodij in novih oblik dostopa do informacij. Danes živimo v svetu, ki je preplavljen z informacijami. Težava ni več v tem, da informacij ni, ampak da jih je preveč in da med njimi ni vedno lahko ločiti verodostojnih od zavajajočih. Prav zato postaja vloga knjižnic še pomembnejša. Biti moramo zanesljiv vir informacij in predvsem prostor, kjer se ljudje naučijo informacije iskati, preverjati, razumeti in kritično presojati.

Zame je največji uspeh, če obiskovalec iz knjižnice ne odnese le izposojene knjige, ampak tudi novo znanje ali novo vprašanje, ki ga spodbudi k razmišljanju. Znanje človeku daje svobodo, omogoča mu, da razume svet okoli sebe, da zna presojati informacije in da se odloča odgovorno.