V brezmejne nebeške učilnice je odšla prof. Katjuša Faganel
Prijazna, ljubezniva, potrpežljiva, dijakom naklonjena profesorica
Tiho, skoraj neopazno, kakor je v zatišju preživljala zadnja leta svojega življenja, je 2. julija 2026 z zemeljskega sveta odšla prof. Katjuša Faganel. Od nje so se kar številni kolegi z goriškega licejskega pola Primož Trubar – Simon Gregorčič, pa tudi z drugih šolskih zavodov tehničnih smeri, in njeni nekdanji dijaki (teh bi sicer lahko bilo mnogo več!) poslovili v sredo, 8. julija 2026, v cerkvi sv. Roka v Podturnu. Vse življenje je namreč prebivala v južnem delu našega obsoškega mesta in je bila verjetno bolj vezana na ta nekdaj tudi slovenski mestni okraj. Dvojezično pogrebno sv. mašo, pri kateri se je oglasilo slovensko ljudsko petje, je vodil stolniški župnik msgr. Nicola Ban, ki je spregovoril o smrti kot odhodu in prehodu v večno življenje in Kristusovi usmiljenosti in milostljivosti. Ob sebi je imel ministranta Marca Fiorja, dobro poznanega člana slovenske mladinske gledališke skupine O’Klapa. Berilo v slovenščini je prebral Paolo Posillipo, še sam nekdanji dijak pokojnice.
Prof. Faganel je Bog določil doživeti visoko starost. Letos je praznovala 90. rojstni dan. Rodila se je namreč v Gorici 13. maja 1936, v za nas Slovence vse prej kot lahkih časih. Njen oče je bil doma iz Vrtojbe, mati pa iz Pevme. Po končani višji šoli se je vpisala na literarno smer Univerze v Trstu in tu tudi diplomirala. Kaj kmalu je svoje znanje začela deliti najprej z dijaki na nižji srednji šoli, kjer je poučevala slovenščino, latinščino, zgodovino in zemljepis ter učence vztrajno spodbujala k branju, saj jim je knjige prinašala in jim jih razdeljevala kar v učilnicah. Poklicna pot jo je nato vodila na licej, kjer je po dobro opravljenem državnem izpitu, t. i. habilitaciji, dolga desetletja poučevala slovenščino in latinščino. Skozi njene šolske ure je šlo nič koliko generacij mladih, katerim je odstirala pogled na slovensko književnost in jim približevala modre misli latinskih literarnih ustvarjalcev. Tistim, ki smo bili deležni njenih lekcij slovenščine, so se za vedno vtisnili v spomin tudi njeni prihodi v razred. Da bi čim bolj in bolje približala nam vedoželjnim, živahnim mladim velikane slovenske književnosti, je v rokah za tehtnejše primerjanje zmeraj nosila cel kup knjig različnih literarnih kritikov in piscev, tako da je včasih komaj “prisopihala” do katedra. V mladostni vihravosti se morda nismo niti prav zavedali, kako se je trudila pripravljati svoje učne ure. Z nami je bila zmeraj ljubezniva, prijazna, spoštljiva in je skušala umirjeno utišati naše občasno, včasih preglasno, še malce “otročje” klepetanje. Do vseh dijakov je bila pravična. Nikakršnih razlik ni delala med nami. Vsi smo ji bili enako pri srcu. Prav zato so jo tretjelicejci najraje izbirali kot notranjega člana komisije za maturo, saj se je še posebno zavzemala za tiste, ki nismo rinili v ospredje. Naši uspehi na maturi, ki smo jo v daljnih letih morali opravljati v nam neznanem okolju v Trstu, so jo še posebno razveselili. Res nam je pomagala na vse možne načine. Celo v Trst je s svojim avtom peljala nekatere maturante, da bi se ne vozili z vlakom. Vse nas je bodrila in skušala odgnati stiske in strahove, ki so se nam porajali pred to pomembno življenjsko preizkušnjo. Za to njeno materinsko skrb in zavzetost ji bomo vedno zelo hvaležni. S svojim dolgoletnim poučevanjem na našem goriškem klasičnem liceju je pustila neizbrisno sled, tudi zaradi svoje dobrosrčnosti in nepristranskosti.
Žal nam je, da se po končanem šolanju na liceju nismo bogve koliko srečevali. V zadnjih letih smo jo zelo poredko videvali na kakšni slovenski prireditvi.
Tesnejši prijateljski stiki so jo vezali z nekaterimi kolegicami, še zlasti z nekdanjo dijakinjo in kasnejšo profesorico latinščine in grščine Nadjo Marinčič. Prav ona je sporočila vest o njeni smrti, ki jo je sredi vročega poletja doletela v domu za starostnike v Aiellu, kamor se je zatekla v začetku letošnjega leta, ko je začutila, da ji pešajo življenjske moči. Gotovo je njeno zdravje načela že pred enim letom žalost ob smrti sestre Neve (1939-2025), nekdanje profesorice na nižji srednji šoli Ivan Trinko v Gorici, s katero sta bili srčno povezani celo življenje. Že prej, v januarju l. 2007, pa je umrl njen mož Amos Pazzagli (1932).
Dragi profesorici Katjuši Faganel, ki čaka vstajenja na goriškem pokopališču, naj Bog povrne za vse dobro, kar ga je storila v življenju, in naj ji podari večni mir in pokoj.
Nam bo ostala v trajnem, svetlem spominu.
