V galeriji KCLB razstava festivala Art Circle
Zunaj je sijalo prav poletno popoldansko sonce, ko se nas je zbrala glasna in živahna množica v galeriji Kulturnega centra Lojze Bratuž. Tudi mi smo bili na svoj način obsijani, ne samo z galerijskimi lučmi, pač pa tudi z raznoliko likovno govorico platen, ki so nas nagovarjala na stenah. Prijetno me je presenetila dokaj številčna udeležba. Kasneje smo izvedeli, da so bili med nami tudi nekateri ustvarjalci razstavljenih del in pa gostitelji – ta festival namreč deluje kot serija rezidenc, umetniki se skozi vse leto združujejo po svetu in gostujejo pri različnih ljudeh.
Za začetek dogodka nas je v imenu Kulturnega centra pozdravila Franka Žgavec in že kmalu predala besedo predstavnikoma obeh občin: v imenu Gorice nas je pozdravil odbornik Maurizio Negro, ki je poudaril pomen sodelovanja med obema Goricama in izrekel pohvalo temu mednarodnemu projektu. V imenu Nove Gorice pa je spregovorila Tanja Vončina – spomnila je, da umetnost ne pozna meja, in pozvala k ohranjanju dediščine Evropske prestolnice kulture, obenem pa še čestitala ustvarjalcem. Nato je napočil čas za glasbeni predah – Petra Telesforo, učenka tamkajšnje glasbene šole, nam je na harmoniko zaigrala valček.
Nato je beseda pripadla ključnima osebama dogodka – v imenu KUD-a Manifest, ki je organizator festivala, sta nas nagovorila Maša Gala in Klemen Brun. Simpatično sproščeno sta si izmenjevala besedo, ko sta nas popeljala v ozadje tega čudovitega projekta; kakor so nas po eni strani prevzela razstavljena dela, smo tudi občudovali vse vložene napore za tako obširen podvig. In to ne od včeraj – festival Art Circle je letos že petnajsto leto. Poudarila sta, kako jima je Art Circle pri srcu – od blizu lahko namreč spremljata, kako umetniki svojo umetnost ne le ustvarjajo, pač pa tudi živijo. Slišali smo tudi, da gre za akademske, profesionalne vizualne ustvarjalce – ta poudarek bi se komu lahko zdel pretiran, a v času, ko že vsakdo lahko “packa« na svojem računalniku ali po spletu in to objavlja, je resnična tehnična in duhovna usposobljenost ustvarjalcev nezanemarljiva.
Nato pa je beseda pripadla kuratorki razstave Katarini Brešan. Ta je poudarila, da umetniki očitno prinesejo s seboj vsak svoj “koncept ustvarjanja”, ki pa je imel s stališča likovništva pravzaprav precej omejen prostor: celotna razstava je na platnih dveh različnih dimenzij. Morda je korenita različnost pristopov in tehnik lahko tako še bolj očitna in bolj nagovarja. Pri delih jo je najbolj prevzelo, kako interpretirajo svet okrog nas – to jo nagovarja ne toliko kot umetnostno zgodovinarko, pač pa kot človeka. Krajina je svojski žanr z dolgo zgodovino, ki je bila v našem prostoru sicer v srednjem veku prekinjena (na Vzhodu recimo ne), a se je potem spet pojavila v renesančnem času. Danes so krajine pogosto manj realistične, ampak bolj idejne in poetične.
Čeprav smo si že pred uradnim začetkom dodobra ogledali razstavljene slike, smo navdihnjeni od nagovorov nato razstavo obhodili še enkrat in odkrili vsak zase kaj novega. Ob tem sem opazil tudi pozorno dejstvo, da so bili napisi ob slikah izpisani tako v brajici kot tudi z velikimi razločnimi črkami – to omogoča dostopnost razstave tudi slepim in slabovidnim. Po tihem pripomnimo, da je slepim sicer precej vseeno, če ob likovnem delu, ki ga ne morejo videti, lahko razberejo ime in priimek avtorja, ampak recimo, da namen šteje – ker seveda sam nimam hujših težav z vidom, morda česa bistvenega tukaj ne razumem. In slabovidnim, ker sodobnejša vizualna umetnost ni toliko stvar finih detajlov, velike črke v resnici pomagajo. Po ogledu razstave smo bili še prijazno povabljeni, da nazdravimo in nekaj prigriznemo. Če je komu žal, da ni bil zraven, ima čas, da si razstavo ogleda še do 10. julija. Z dušo, napolnjeno z navdahnjenimi podobami, smo se napotili v poletni večer.
