Darinka Kozinc in Marilisa Bombi o še vedno odmevajočih usodah žensk na večeru o aleksandrinkah

Dediščina aleksandrink živi med kovčki, polnimi upanja, in domovi, ki so jih morale zapustiti

Med kovčki, polnimi upanja, in domovi, ki so jih morale zapustiti, so aleksandrinke zapisale eno najbolj pretresljivih poglavij zgodovine Goriške. Prav njim je bil posvečen večer Daleč od doma – zgodbe aleksandrink, ki je v četrtek, 28. maja, v Kulturni center Lojze Bratuž privabil številne obiskovalce. Srečanje je potekalo v okviru cikla Glasovi žensk in 13. izdaje mednarodne razstave sodobne umetnosti Espansioni – Futura.

Uvod v srečanje je pripravila zgodovinarka in koordinatorka projekta Espansioni Ester Pacor, ki je večer umestila “na poti žensk današnjega in preteklega časa” ter odprla razmislek o njihovih življenjskih izbirah, pogumu in dediščini. V pogovoru sta sodelovali novinarka, blogerka in podkasterka Marilisa Bombi ter pisateljica Darinka Kozinc, predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink. Navzoče je v imenu KCLB pozdravila predsednica Franka Žgavec, ki je med pogovorom tudi prevajala nastop Darinke Kozinc v italijanski jezik.

Pisateljica je predstavila svoje dolgoletno raziskovalno delo in delovanje zbirnega centra v Prvačini, ki hrani dragoceno dediščino aleksandrink. Ob tem je opozorila, da pojav aleksandrink ni nastal po naključju. Po odprtju Sueškega prekopa (1869) so bogate evropske družine v Egiptu vse pogosteje iskale delovno silo. Ker je bil Trst v času Avstro-Ogrske pomembno gospodarsko in pomorsko središče, so se vezi med našim prostorom in Egiptom začele spletati že zelo zgodaj. Prve Slovenke naj bi v Egipt odšle prav prek Trsta ali Dunaja, pozneje pa je migracija prerasla v množičen pojav, ki je trajal od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne.

Po ocenah je v Egipt odšlo od pet do sedem tisoč žensk z Goriškega. Zaslužile so lahko tri- do štirikrat več kot doma, zato je delo v Aleksandriji ali Kairu za številne družine pomenilo edino možnost preživetja. “Ženske so v Egiptu vzpostavile izredno močno mrežo, zato lahko govorimo o pravi ženski solidarnosti,” je dejala Darinka Kozinc. Mlada dekleta, stara komaj petnajst ali dvajset let, so bila v povsem tujem svetu odvisna druga od druge. Aleksandrinke so delale kot dojilje, sobarice, kuharice, šivilje, medicinske sestre, vzgojiteljice in gospodinje, nekatere pa so se povzpele do položajev upraviteljic velikih hiš. Posebej težko je bilo dojiljam, ki so morale doma pustiti lastne otroke in skrbeti za tuje. “Njihovo srce je bilo na pol,” je to stanje slikovito opisala govornica. Čeprav so bile med najbolje plačanimi in spoštovanimi uslužbenkami, pogosto celo del gospodinjstev najvišjega družbenega sloja, so se po vrnitvi domov mnoge soočale z bolečo odtujenostjo od lastnih otrok.

V kolonialnem Egiptu, zlasti v tedaj bajno bogati Aleksandriji, so naše ženske prihajale v stik s svetom, ki ga doma niso poznale. Iz revnih goriških vasi so stopile v okolje evropske elite, spoznavale nove jezike, navade, modo in bonton. “Rute so zamenjale za klobuke, preproste obleke za svilene,” je povedala Darinka Kozinc. Ko so se vračale domov, so s seboj prinašale ne le denar, ampak tudi predmete in oblačila, predvsem pa drugačne poglede na življenje. Pomembno vlogo so tedaj imele tudi šolske sestre, ki so po prihodu v Egipt leta 1908 vzpostavile mrežo pomoči za dekleta z Goriškega.

Med najbolj znanimi zgodbami, povezanimi z aleksandrinkami, je tudi zgodba Milene Faganeli iz Mirna pri Gorici, ki je bila varuška kasnejšega generalnega sekretarja Združenih narodov Butrosa Butrosa Galija. Posebno pozornost pa je med pogovorom Marilisa Bombi namenila zgodbi Jože Sedmak Finney iz Križa pri Trstu, ki jo mnogi poznajo kot “kraljico bombaža”. Hčerka revnega ribiča je v Aleksandriji spoznala angleškega industrialca Jamesa Oswalda Finneyja, enega najbogatejših mož v Egiptu, in z njim ustvarila življenje, ki je spominjalo na pravljico. Po pripovedih naj bi bil Finney v Jožo brezmejno zaljubljen. Ko je dopolnila osemnajst let, sta se poročila, on pa naj bi ji dejal: “Ne morem iz tebe narediti lady, lahko pa iz tebe naredim kraljico.” Finney je bil eden najvplivnejših britanskih poslovnežev v Aleksandriji v prvi polovici 20. stoletja. Deloval je v bombažni industriji, založništvu, nepremičninskih projektih in bančništvu. Joža je pred vključitvijo v visoko družbo eno leto preživela v švicarski šoli, kjer se je učila angleščine, bontona in jahanja, za tisti čas pa je bilo izjemno tudi to, da je opravila pilotski izpit. Njuna zgodba je postala del aleksandrijske legende. Marilisa Bombi je na koncu še poudarila pomen ohranjanja spominov na aleksandrinke. “Te zgodbe so kot porcelan iz Meissna – izjemno krhke. Treba jih je pripovedovati, sicer izginejo. Moja naloga je, da ponovno zapišem zgodbo Jože in še kakšne aleksandrinke, če mi bo čas to dopuščal.”

Večer se je sklenil z razmislekom Ester Pacor o tem, koliko svobode so imele te ženske pri svojih odločitvah in kako lahko njihove zgodbe primerjamo z današnjimi migracijami žensk, ki zaradi dela odhajajo daleč od doma. Prav zato zgodbe aleksandrink niso le del preteklosti, temveč tudi dragoceno ogledalo sedanjosti, ki odpira vprašanja o delu, družini, identiteti in pogumu žensk v različnih časih.