Frančišek in naš čas

Med mitom in resničnostjo Asiškega ubožca

Letošnje leto je ob 800-letnici njegove smrti posvečeno Frančišku Asiškemu. Ob tako visoki obletnici se po eni strani lahko čudimo dejstvu, da spomin na neko osebo tako prepričljivo živi med ljudmi – po drugi strani pa se seveda lahko vprašamo, kaj ima po toliko časa neki poznosrednjeveški svetnik sploh še povedati ljudem. O slednjem so se avtorji vedno znova spraševali že mnogokrat in ponujali bolj ali manj posrečene “posodobitve” njegovega izročila in osebe. Zgodovinske osebe so vedno žrtve ideoloških in čustvenih potreb tiste dobe, ki se jih spominja bodisi kot junakov bodisi kot zločincev; do določene mere gre za verodostojno razkrivanje mnogih vidikov posameznika – po drugi pa radi prečkamo mejo in imamo opraviti bolj z mitom kot pa z dejstvi. S Frančiškom je vsekakor tako. O njem takoj nastanejo Rožice, ki sicer so tudi zgodovinski vir, a jih vendar povsod kiti tudi preprosto pobožno pretiravanje. Danes pa marsikoga zanese, ko Frančiška prikazuje kot ekologa, kot prijatelja živali, pa tudi kot reformatorja Cerkve ali zastopnika novih psihoterapevtskih pristopov – iztrgane iz konteksta časa njegove izjave in dejanja služijo za podlago bolj ali manj konstruktivnih idej sedanjosti. A blagodejni spomin pač vedno deluje tako – in to je pravzaprav dobro. Če morda jezi zgodovinarje, pa vsem ostalim ponuja močno oporno točko na njihovi življenjski poti – in v tem je ključni vidik svetništva, tudi če ga ne jemljemo v religioznem smislu. Ob Frančiškovem letu bom skušal v teh nekaj točkah svojega pisanja ponuditi podobo Asiškega ubožca, ki oblikuje zgodovino našega verovanja in idej, obenem pa nas lahko nagovarja za današnji čas. Ne morem obljubiti, da tudi mene ne bo zaneslo preko meje zgodovinskih dejstev, a zgodovina niti ni namen mojega pisanja. Obujanje spomina na nekoga je vedno dialog med njegovo osebo in pripovedovalcem, torej tistim, kar ta spomin vzbudi v nekom drugem – pa naj ga je osebno poznal ali ne. Vsak bi zgodbo o Frančišku verjetno povedal po svoje – korake po krajih, ki so prežeti z dogodki njegovega življenja v osrednji Italiji, vsak od nas doživi precej po svoje in različno intenzivno. A sam sem na teh poteh vedno znova začutil, da je v igri še mnogo več kot zgolj zgodovina in slava nekega posameznika – da po teh krajih resnično “še kamni vpijejo”, nagovarjajo vsakogar. Da mesto Assisi tudi po toliko letih in v tako drugačnih razmerah nevidno vabi svoje obiskovalce v poglobitev – občutek imam, da tam ne moreš ostati samo turist, da si nepreklicno izzvan k pogledu v notranjost in resničnost. Celo da nas izročilo tega svetnika, ko hodimo po njegovih krajih, na svojski način vse poveže v družino, nas dela prijatelje; v Assisiju ni tujcev. Kvečjemu morda na najbolj priljubljenih krajih, ki so – kot vsi njim podobni po svetu – zgolj veleblagovnica, kar razprodaja. Ko pa se korak poda izven hrupa množic, ki ga uokvirjajo trgovine s kičem, mu to starodavno mestece spregovori na srce. Vsak sončni vzhod, ki ga pričakaš v gorah, je neverjetna izkušnja – a čakati ga na Subasiu kot brata Sonce je res nepozabno. Vedno znova je težko reči, koliko je Umbrija naredila Frančiška in koliko Frančišek Umbrijo – a danes sta neizbežno povezana. Ko to pišem, se vseeno zavedam, da morda Frančišek nekoga nagovarja zelo drugače – in koga vsekakor precej globlje kot mene. Vseeno naj vam bodo te besede dobrodošla popotnica v leto Frančiška Asiškega.