Ambiciozna uprizoritev kompleksne in sodobne drame
Zaživela krstna slovenska uprizoritev Komarjev angleške dramatičarke Lucy Kirkwood
Kot zadnja letošnja premiera na velikem odru ljubljanske Drame je prejšnjo soboto zaživela krstna slovenska uprizoritev Komarjev angleške dramatičarke Lucy Kirkwood, ki je slovenskim gledalcem dobro znana, saj so na slovenskih odrih že zaživela tri njena besedila. Za odličen prevod iz angleščine je spet poskrbela Tina Mahkota, režija pa je bila tokrat zaupana Maši Pelko.
Drama je nastala leta 2017, ko so v Švici, na sedežu Evropske organizacije za jedrske raziskave (CERN), zagnali prvi veliki hadronski trkalnik. Večina drame se odvije ravno v Ženevi, kjer si vrhunska znanstvenica Alice (Nika Rozman) s svojo ekipo prizadeva za odkritje Higgsovega bozona, pogosto imenovanega božji delec. Temu znanstvenemu dosežku, do katerega je prišlo nekaj let pred nastankom drame, je Lucy Kirkwood posvetila precejšnjo pozornost, zato je režijska odločitev, da v predstavo vključi tudi posnetke, v katerih spregovorijo strokovnjaki za fiziko prof. dr. Marko Mikuž, prof. dr. Borut Paul Kerševan, Lenart Jerala, dr. Tadej Novak in dr. Judita Mamužić, posrečena, čeprav bi posnetki lahko delovali bolj strnjeno. Znanost tako v dramskem besedilu kot v uprizoritvi nastopa tudi v poosebitvi Bozona, ki ga učinkovito uprizori Saša Tabaković.
Svet vrhunske znanosti predstavlja le kuliso za intimnejšo zgodbo, v središču katere je zlasti odnos med sestrama – že omenjeno znanstvenico Alice in Jenny, v vlogi katere blesti Maruša Majer. Drama se dotika mnogih nadvse aktualnih tem, skozi raznolike, dobro izdelane like pa ponazarja, kako se nanje odziva sodobni človek. Alice je poosebljena racionalnost, nezadržno verjame v moč znanosti in napredka, Jenny pa je veliko bolj čustvena in podleže lažnim novicam na spletu, zaradi česar tudi stori usodno napako, ki ji uniči življenje. Sestri se trudita, da bi kljub odstopajočim svetovnim nazorom našli skupni jezik, kar jima ne uspeva najbolje. Spoznamo še Aliceinega partnerja Henrija (Rok Vihar), prav tako znanstvenika, pomembno vlogo pa odigrata tudi Aliceina in Jennyjina mama Karen ter Alicein najstniški sin Luke – s pomočjo teh dveh likov je nakazanih več pomembnih tem, ki opozarjajo tudi na to, kako se na izzive sodobnega sveta odzivajo pripadniki različnih generacij. Karen (Zvezdana Mlakar) se bori proti zgodnjim zametkom demence in si želi smrti z zdravniško pomočjo, Luke (Jure Šimonka) pa je zaskrbljen za prihodnost planeta, zaradi česar ne leti in trdi, da nikoli ne bo imel otrok. Skozi zgodbo o Lukovem prvem nerodnem ljubezenskem razmerju s sošolko Natalie (Mina Švajger) se obenem pokaže, da niti mladi iz tako imenovane digitalne generacije niso imuni na spletne potegavščine oziroma pasti, ki jih lahko predstavlja deljenje osebnih podatkov ali fotografij prek telefona.
Predstavo uokvirja preprosta scenografija Doriana Šilca Petka: sestavljajo jo beli plastični stoli in miza na temni podlagi, v ozadju odra je realistično oblikovana domača kuhinja, v kateri se odvijeta prvi in zadnji prizor, ko sta sestri doma v Angliji. Uprizoritev zaznamuje dež, ki zlasti v drugem delu pada vse močneje in ustvarja vtis, da se približuje vesoljni potop, konec sveta. Obenem pa moker oder ponazarja plodno okolje za razmnoževanje komarjev iz naslova, ki imajo v drami zlasti metaforični pomen: te drobne živalce lahko kot prenašalci smrtonosnih bolezni močno vplivajo na življenje na Zemlji. Kostumi Tine Bonča v temnih odtenkih so preprosti in nevpadljivi, pri njih pa pogrešamo element, ki bi Bozona že na prvi pogled razlikoval od ostalih likov.
Izvrstni dialogi in uigrana igralska zasedba ustvarijo učinkovito predstavo, vendar zaradi preobilice nakazanih tem mestoma deluje preveč razdrobljeno in otežkoča poglobljeni razmislek o vsaki izmed njih. Tudi odprt konec, ko Bozon v prihodnjiku napove prihodnost planeta, ni najbolj prepričljiv. Med odlikami uprizoritve pa velja omeniti še humor, ki ga je glede na zahtevnost obravnavanih tem presenetljivo veliko, uteleša pa ga predvsem Jenny, čeprav je njena usoda obenem najbolj tragična.
