Kič

Majoneza (10)

Znanka ne more izreči hujše sodbe, kot da neko zadevo razglasi za kič. Pravzaprav je trajalo kar nekaj časa, da sem spoznal, da v širšem smislu to ni izključno negativen pojem – da pač lahko govori zgolj o slogu. Je pa seveda s stališča umetnika kot ustvarjalca enkratnih, s presežnim zaznamovanih artefaktov že na konceptualni ravni kič nekaj nezaslišanega: industrijsko fabricirana cenena kričeča estetika za množično potrošnjo. Torej nož v hrbet tako estetiki kot dialogu osebe z materijo in za povrh še razprodajnost in množičnost. In na drugem polu od kiča umetnost, ki je “nihče ne razume”; tista visoka kultura, ki je izrazito hermetična in pravzaprav živi od svoje ekskluzivnosti – in jo marsikdo obtožuje, da je na ravni cesarjevih novih oblačil, samo da nam pač manjka tisto otroško srce, ki bi enkrat za vselej razkrinkalo prevaro. Če sem v enem od preteklih zapisov razmišljal o režimski vlogi umetnosti, trobilo česa lahko vse postane, pa si tokrat poglejmo, kaj je z umetnostjo – in kulturo –, če se tej skušnjavi izmakne. Marsikoga ob tem lahko zagrabi nostalgija po “dobrih starih časih”, ko prepad med visoko umetnostjo in pop kulturo ni bil tako nezaslišano globok. Ko med plesno glasbo v gostilni in tisto s cerkvenega kora ni bilo toliko razlike na vseh ravneh; ko se ljudje niso tako črno-belo delili na tiste, ki gledajo TikToke, in tiste, ki gledajo art filme. Ko je tudi gostilniški “tingl tongl” zahteval vsaj nekaj obrtnega glasbenega znanja in ni bilo treba prebrati sto strani gradiva, da bi sploh imel kaj od obiska kakšne moderne galerije. Ko osrednje družbene pomenske reference niso več vzvišeni miti in simboli, pač pa stripovski junaki in memi. Ne moremo se delati, da “visoka kultura” ni bila od vedno do določene mere snobovstvo. Niti zanikati, da so dvorni skladatelji vedno z nekaj prezira gledali na razne ljudske godce ali izvirno domorodsko muziciranje. Da še vedno marsikateri skladatelj, ko si za osnovo vzame ljudski motiv, čuti nezadržno potrebo, da v njem podre prvotno harmonijo in ga naredi tako ali drugače “posebnega”. Torej prepad med popom in visoko kulturo ni od včeraj – je pa v precej drugačni meri. Na svoj način morda celo bolj odraža družbeni status osebe kot pa njen resnični okus. Kultura pa trpi s stališča, da ne nagovarja več – v svoji komercialni različici se je morala odpovedati resničnosti sporočila in lepoti, v svoji “visoki” varianti pa razumljivosti. Oziroma, glede “visoke” kulture kar pripomnimo: morda je še bolje, da ne razumemo – ali pa ni nič razumeti. V dobrega pol leta dela v eni od galerij sem recimo videl: ne samo, da marsikaterega umetnika njegova invencija tako nepopisno prehiteva, da je niti sam ni sposoben posredovati drugim, pač pa da pogosto sploh ni kakšne posebne invencije, zgolj spakovanje iz želje po pozornosti – ali ker je morda pač treba kaj prodati, da se zasluži. Da je, morda ravno na podlagi vseprisotnosti množično proizvajanje poceni estetike, umetnost vse bolj prekinitev z lepim, šok terapija. Da torej kultura ni več v dialogu s presežnim in večnim, pač pa le s komercialnim vsakdanom – izgubljamo besede, pomene in simbole. S tem se bivanje zoži na preživetje, s po možnosti čim več uživanja. Če je v kulturi še kakšno preroštvo, je to družbi popolnoma imanentno – kulturni aktivizem je na ravni vsakega drugega aktivizma. S tem kultura in umetnost izgubita svojo ključno vlogo osmišljanja stvarnosti – in jo kvečjemu delata manj zateženo, bolj znosno; včasih pa kar neposredno pomenita soočanje s popolnim absurdom. Zato je izbira med kičem in visoko umetnostjo sama na sebi zgrešena, namišljena. Umetnost je resnična, ne glede na svoj žanr – ali pa sploh ne obstaja. Komorni violinist je včasih precej večji brezveznik od punkerja. In sfižena kultura je pogosto še bolj strupena od razprodane.