Tomistične meditacije Iva Keržeta

Razmišljanje ob novi publikaciji tržaškega filozofa: vrnitev k misli sv. Tomaža Akvinskega kot odgovor na izzive sodobnega relativizma

Pri založbi Scutum fidei je novembra 2025 izpod peresa Tržačana dr. Iva Keržeta izšla knjiga z naslovom Tomistične meditacije in s podnaslovom Strnjen prikaz klasičnega tomizma za današnji čas. Kerže je maturiral na Državnem liceju Franceta Prešerna, bil aktiven v Slovenski zamejski skavtski organizaciji, nato je študiral filozofijo v Sloveniji, se tam zaposlil in si ustvaril družino (je oče šestih fantov). V javnosti nastopa kot nekonvencionalen družbenopolitični komentator. Pri tem izstopa s svojim kritičnim stališčem do stranpoti, na katere je po njegovem mnenju zabredla katoliška Cerkev po II. vatikanskem koncilu. Je avtor več knjig in esejev. Goriška Mohorjeva družba je leta 2019 izdala njegovo monografijo o Mahničevi estetiki in literarni kritiki.

Izbira tematike Keržetove najnovejše publikacije ni naključna. Eno od glavnih izhodišč njegovega miselnega in družbenopolitičnega nazora je namreč prepričanje, da se je za ustrezno soočenje z izzivi sodobnega sveta treba vrniti h klasični filozofiji, najprej k Aristotelu, potem pa – in to velja zlasti za krščansko filozofijo – k sv. Tomažu Akvinskemu, k t. i. tomizmu. Pri tem Kerže poudarja, da za tomizem, z razliko od novoveške filozofije, prvotni predmet človeške misli ni misel sama (Descartesov cogito, ergo sum), kar naj bi vodilo v subjektivizem in posledično v relativizem, ampak bitje.

Keržetov tomizem je zvest Aristotelu in se v tem smislu naslanja predvsem na dva Tomaževa razlagalca, in sicer na jezuita Mattea Liberatoreja (1810–1892) in dominikanca Réginalda Garrigouja-Lagrangea (1877–1964), zavrača pa bodisi t.i. eksistencialistični tomizem Étienna Gilsona (1884–1978) in Jacquesa Maritaina (1882–1973) bodisi t. i. transcendentalni tomizem jezuita Josepha Marechala (1878–1944). Po njegovem mnenju se namreč oba spogledujeta z novoveško mislijo in s tem z neomodernizmom, kar naj bi bilo v 20. stoletju še posebno vidno pri teologih t. i. nouvelle thèologie (npr. De Lubacu, Rahneru), ki sodijo med navdihovalce II. vatikanskega koncila.

Knjiga Tomistične meditacije ima številne odlike. Je priročna, napisana nazorno in jasno, dostopna je tudi nestrokovnjakom. V ozadju je mogoče zaslutiti ogromno znanje, ki je gotovo sad dolgoletnega avtorjevega poglabljanja v misel Akvinskega, njegovih soočenj s številnimi strokovnjaki tudi izven Slovenije, nenazadnje tudi sistematičnega dela pri velikopoteznem podvigu, ki se ga je lotil, namreč prevoda celotne Tomaževe teološke Summe. V tem smislu je mogoče pritrditi avtorju spremne besede Jerneju Pisku, da “prebrati Tomistične meditacije pomeni podati se na intelektualno pustolovščino, pomeni sprejeti izziv, da ponovno premislimo temelje, na katerih stoji naš pogled na svet, pomeni uriti svoj um v natančnosti, logiki in razlikovanju”.

Priznanje odlik Tomističnih meditacij in legitimnosti avtorjevih kritičnih misli pa ne implicira njihovega brezpogojnega sprejemanja. Sam nimam ustreznih kompetenc, da Keržetovih filozofskih izvajanj ne bi strokovno priznaval, se mi pa zdi nenavadno njegovo odkrivanje latentnih kali verskih zmot pri mislecih, pri katerih se je več desetletij navdihovalo cerkveno učiteljstvo. Nekaterim od teh je papež Janez Pavel II. podelil celo kardinalski klobuk. Dalje v Meditacijah pogrešam soočenje z vrsto sodobnih avtorjev, ki veljajo ne le za poznavalce Tomaževe misli, ampak tudi za njegove ugledne interprete, denimo z Augustom Del Nocejem, zlasti pa z Milanom Komarjem. Slednji med slovenskimi filozofi 20. stoletja vendarle velja za človeka, ki mu je bila bolj kot drugim Tomaževa misel zvezda vodnica pri oblikovanju njegovih pogledov na svet in na zgodovino človeške misli.

Tomistične meditacije se večinoma odvijajo na ravni filozofske in teološke spekulacije. Tu in tam pa se s spekulativne ravni spustijo na raven sodobnih družbenih dinamik, ki jih njihov avtor želi presojati v luči Tomaževe misli. V tem pogledu Kerže ne skriva, da t. i. moderno odklanja en bloc. Predmet njegove obravnave sta zlasti družina kot osnovna celica družbe ter s tem povezana vloga ženske in moškega v družbenem in družinskem življenju ter politična in gospodarska ureditev države. Pri tem avtor iz “bistva obeh spolov” izvaja strogo delitev vlog in nalog v družinskem življenju, pri čemer zagovarja izrazito patriarhalni in hierarhični vzorec družine, na ravni družbenega življenja pa neliberalni, stanovski, napol konfesionalni vzorec državne ureditve.

V tej točki Keržetovim nazorom težko sledim. Pa ne zato, ker vprašanja, ki jih postavlja, ne bi bila realna, ampak ker na realna vprašanja odgovarja s – po mojem – nerealnimi rešitvami. Vrnitev k predmodernim vzorcem družine, če so le-ti v oblikah, ki jih predstavlja, sploh kdaj obstajali, in k predmodernim vzorcem državne ureditve (tudi tu bi se lahko razpravljalo, ali so bile nekdanje “katoliške” države res katoliške) ni realna opcija. Pa tudi če bi bila, ali naj se kristjani res zavzemamo za konfesionalno državo, v kateri bi pravila družbenega sožitja vernim in nevernim narekovala Cerkev? Kardinal Wojtyła, na koncilu eden najgorečnejših zagovornikov izjave o verski svobodi, ni bil tega mnenja.

Ne zanikam, da vsebuje kritika t. i. moderne civilizacije, kakršno razvija Kerže in kakršno so pred njim od francoske revolucije dalje razvijali številni misleci, tudi marsikaj resničnega, npr. ugotovitev, da utegne demokracija brez etičnih temeljev voditi v družbeno razpuščenost. Toda na misel mi prihaja tisti znani italijanski pregovor, ki pravi: “Ne zavrzi otroka skupaj z umazano vodo!” (Non buttare il bambino con l’acqua sporca!) Navsezadnje gre pri “preiskovanju znamenj časov”, “razumevanju sveta, v katerem živimo”, o čemer pišejo uvodni odstavki pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes, prav za to, namreč za zmožnost presoje, ki je v krščanski tradiciji znana kot umetnost “razločevanja duhov”.

Sicer pa Ivo Kerže svoja izvajanja skrbno argumentira, pri pisanju je pošten, dosleden, zavestno “politično nekorekten”, a nikoli grob ali banalen. Zato sem kljub navedenim pomislekom mnenja, da so Tomistične meditacije knjiga, ki jo je vredno prebrati. Naročiti jo je mogoče na spletni strani Scutum fidei.