Velikonočno upanje, ki ne pozna meja
Bogato velikonočno dogajanje so zaznamovali skrbno pripravljeni obredi
“Živimo v svetu, v katerem vladajo nasilje, terorizem, vojne in sovraštvo, toda prazni grob na velikonočno jutro je simbol, da je ljubezen enkrat za vselej premagala smrt in da se naša pot na zemlji ne konča v grobu.” Tako je pri vstajenjski maši na Veliko noč v goriški stolni cerkvi povzel pomen velikega praznika g. Marijan Markežič, vodja Slovenskega pastoralnega središča. “Kamen pred grobom je že dva tisoč let odvaljen tudi za nas,” mi pa se še vedno zaletavamo v okvir groba in si belimo glavo z vprašanji, na katera ne moremo dati odgovora. “Od Velike noči naprej grobovi niso več grobovi, ampak so mostovi v neskončnost, obljuba neuničljivosti vsakega izmed nas in začetek večnosti.” Še bomo priče nesrečam in tragedijam, toda nad nami čuje Bog, “ki nam hoče dobro in usmerja usodo vsakega posameznika k dobremu”. Kristus je vedno zmagovalec. In mi z njim! Velika noč pomeni “zmago nad vsako temo”. Vprašajmo se, ali nam praznik Gospodovega vstajenja seže v dno duše. “Če smo ob tem še vedno hladni, je nekaj narobe z našo vero.” Pravi kristjan je tisti, ki brez strahu in iz globine srca sporoča vsebino Gospodovega vstajenja zlasti tistim, ki nimajo vere ali pa je ta šibka. Poskrbimo, da bodo tudi prihajajoči rodovi slišali za vedno aktualno novico o Jezusovem vstajenju, je še dejal g. Marijan v homiliji. Svečani obred, pri katerem sta somaševala stolni župnik msgr. Nicola Ban in apostolski administrator msgr. Carlo Redaelli (ta je na koncu maše tudi blagoslovil jedi), se je začel z alelujo, ki je simbolično, v vzdušje zbrane tišine, prišla iz groba in je prerasla v velikonočno veselje, k čemur so s petjem na koru dali dragocen prispevek cerkveni pevci ob organistu Davidu Bandlju.
Bogat in doživet je bil ves teden pred Veliko nočjo. Za vernike, ki se zbirajo v cerkvi sv. Ivana, se je slovesno začel na cvetno nedeljo, 29. marca, z blagoslovom oljčnih vejic. Številni zbrani so lahko že tretje leto zapored prisostvovali uprizoritvi nedeljskega evangelija: člani gledališke skupine O’Klapica so namreč skupno s p. Janom Cvetkom in pod mentorstvom Katarine Ferletič v apsidi prikazali “trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa”, tokrat po Mateju. Gledalci so uprizoritev močno podoživeli, saj se jih je preprosta in vendar globoka interpretacija svetopisemskega dogajanja čustveno in duhovno dotaknila.
Na veliki četrtek so se duhovniki goriške nadškofije zjutraj zbrali pri krizmeni maši v oglejski baziliki, kjer je bil blagoslov svetih olj. Spomin zadnje večerje je pod noč zaživel tudi pri sv. Ivanu, kjer so navzoči skupaj stopili v “edinstveno in dokončno sveto tridnevje” ter se zazrli v eno najglobljih skrivnosti krščanske vere, ki ni le zgodovinski spomin, temveč živa izkušnja. P. Jan je uvodoma poudaril, da nam je Jezus na veliki četrtek izkazal ljubezen do konca in dal možnost, da se znebimo strahu pred smrtjo. Postavil je evharistijo, sonce, ki nam daje moč, ki jo potrebujemo. Utihnile so orgle, pod oboki so donele čudovite postne pesmi.
Na veliki petek in veliko soboto so bile ob 7. uri hvalnice pred Božjo “ječo”. Skupina svetoivanskih ministrantov je ta dva dneva s svetoivanskega zvonika glasno regljala z ragljami in tako opozorila na poseben čas, ko utihnejo tudi zvonovi.
Veliki petek so pod večer zaznamovali obredi tega svetega dne z branjem pasijona in češčenjem križa. Tradicionalni večerni mestni križev pot, ki je potekal od Travnika do Kostanjevice pod geslom Ti v središču mojega srca, je nadškofija delila s Cerkvijo v Novi Gorici. Velika množica je tudi s tem čezmejnim dogodkom, ki ga je organizirala goriška dekanija skupno s Frančiškovim svetnim redom iz Gorice in Nove Gorice, dokazala, da “želi prečkati zemljepisno mejo, pa tudi srca oseb in v molitvi združiti dve mesti, dva jezika, dva naroda, ki že dolgo hodita skupaj v znamenju srečanja in bratstva”. Verniki z apostolskim administratorjem Carlom Redaellijem na čelu so na sedmih postajah lahko prisluhnili – v italijanščini in slovenščini – evangeljskim odlomkom, meditacijam in pesmim ter prispeli do Kapele, kjer je poleg msgr. Carla pozdravil tudi župnik p. Boštjan Horvat. Na večeru so se izrecno spomnili g. Bogdana Vidmarja, ki si je zlasti v zadnjih letih močno prizadeval, da bi se Cerkvi ob meji zbližali.
Na veliko soboto je bil popoldne pri sv. Ivanu blagoslov velikonočnih jedi, zvečer pa so bili obredi velikonočnega bdenja z blagoslovom novega ognja na dvorišču za cerkvijo, s peto velikonočno hvalnico z močnim vsebinskim nabojem, z več berili, z obnovitvijo krstnih obljub in blagoslovom vode. Zadonela je “slava” in končno spet aleluja. P. Jan je v homiliji dejal, da praznujemo praznik življenja in večne sreče, če smo le pripravljeni slediti Jezusu. Bog nas kljub naši grešnosti ljubi in želi odrešiti. Spoznanje, da obstaja pot iz smrti v novo življenje, je za nas vir veselja, upanja in hvaležnosti. Zato okrepimo svojo vero in prijateljstvo z Jezusom, ki nam je z vstajenjem naklonil čas milosti, da se odločimo zanj.
