David Bandelj ob Kosovelovem letu: Obljuba dela dolg

Pred kakimi dvaindvajsetimi leti je bilo. Ob praznovanju stoletnice rojstva Srečka Kosovela. Naprošen sem bil za zapis o svojem doživljanju pesnika Krasa in v zapisu sem omenil Kosovelov tritaktni pesniški razvoj in obljubil, da o tem dolgujem zapis, a ob drugi priliki, ker je obletnica rojstva primernejša za kolesarski pobeg prek Krasa v pesnikov rojstni kraj. Od obljube je minilo že celo Kosovelovo življenje, kolesarskih pobegov v Tomaj je zdavnaj konec, morda pa je zato pravšnji čas za plačilo dolga.

Večina bralcev, ki pozna Kosovelovo delo, in interpretov, ki ga proučuje, pozna delitev na njegove impresionistične, ekspresionistične in konstruktivistične pesmi. Kot bi potekala v njegovem sicer kratkem življenju razvojna pot, ki ga je pripeljala od tipičnih postopkov, značilnih za slovensko moderno, mimo ekspresionizma, avantgardne struje, ki je močno prevzela slovenske literate in afirmacijo avantgardističnega pisanja, kakršnega je Kosovel našel v konstruktivizmu. Marsikje najdemo podatke, da je bil ta razvoj linearen. A zgodba ni tako preprosta.

Ko se tega vprašanja lotevam pred svojimi dijaki, jim navadno ponudim v branje Kosovelovo Pa da bi znal, še preden sploh karkoli omenim o Kosovelu samem:

Pa da bi znal, bi vam zapel

o svetlo šumečih topolih,

o kraškem soncu

v hladnem septembru,

o belih ajdovih dolih.

Pa da bi znal, bi vam zapel

o enem, o enem dekletu;

tako rad jo imam

in je ne dam

za vse, za vse na tem svetu.

Redko kateri dijaki (morda dva v zadnjih petih letih) prepoznajo avtorja. Ko jih po uvodu, v katerem razglabljamo o podobah, vezanih na naravo, in o dekletu, ki se v pesmi pojavlja čisto mimogrede, tako kakor Kras in njegovi topoli in sonce, jih vprašam, naj glede na uporabljena tehnopoetska sredstva ugibajo, v katero obdobje bi spadala ta pesem. Navadno omenijo impresionizem, fin de siècle, slovensko moderno. Veliko jih pravi, da jih pesem spominja na Murna. Nato preidem v srž stvari. Ekstaza smrti. Preberemo pesem v celoti, tu citiram njene zadnje verze:

Z zlatimi žarki sijalo bo sonce

na nas, evropske mrliče.

Dikcija se spremeni, podobe postajajo abstraktne, barve se pretakajo v modro-oranžno-rdečih tonih, dogajanje ni več linearno, ampak vizionarno. Ko vprašam dijake, naj pesem časovno opredelijo, navadno odgovarjajo, da je to izrazito sodobna, tudi po vsebini sodeč. Kriza evropske zavesti, če parafraziram Hazarda, je očitno v očeh sodobnikov tendenčno aktualna, saj se evropska humanistična podstat umika vse bolj tehnokratskim prijemom. Da se tega zavedajo tudi maturanti, je dobrodošlo. Z Ekstazo smrti kot pars pro toto pesnikove ekspresionistične produkcije pride do preskoka, ki je dijakom jasen in viden. Zaznavajo ga kot izjemnega sodobnika, tudi če ga ne poznajo – še vedno jim namreč ne razkrijem ne obdobja ne avtorja …

Nato preidem k njegovim konstruktivističnim pesmim. Najprej prikažem prve Konse, kolažne pesmi, ki mejijo na likovno umetnost. Tu velika večina dijakov opredeli avtorja kot pristaša futurizma. Intuicija ne zgreši. Kosovel je prav gotovo poznal futuristično ustvarjanje, njegovi dnevniki so eden izmed najzanimivejših poskusov futurističnega ustvarjanja v naši literaturi. Kot človek, ki je gledal tudi proti Trstu, je Kosovel prišel v stik s futurizmom, a je verjetno opustil simpatijo v trenutku, ko se je slednji spajdašil s fašizmom. Tako se je obrnil proti Rusiji in njenim avantgardam in sprejel konstruktivizem kot idejno sprejemljivejšo plat svojega avantgardnega iskanja. Dijakom postavim še en izziv. Pesem, ki ima lapidaren slog:

Gnoj je zlato

in zlato je gnoj.

Oboje = 0

0 = ∞

∞ = 0

A B <

1, 2, 3.

Kdor nima duše,

ne potrebuje zlata,

kdor ima dušo,

ne potrebuje gnoja.

I, A.

Obstanejo pred nenavadno jasnostjo, zmede jih, ker ne razumejo, kam bi jo postavili. Tako kristalna je po sporočilu, da bi težko kaj več povedali o njej. In prav je tako, saj poezija ne bi smela potrebovati razlage, ampak le doživljanje. Iščejo njeno umeščenost. Tu se mnenja razhajajo. Eni jo postavijo v čas zgodovinskih avantgard, drugi v sodobnost, tretji v prvo obdobje po drugi svetovni vojni.

Čas je za razkritje. Ko izvejo, da je vse pesmi zapisal isti avtor, se začudijo. Še bolj pa, ko jim razkrijem novejša odkritja, da ni šlo za linearen razvoj, ampak – kakor priča Ludwig Hartinger, ki je v Kosovelovi rokopisni zapuščini našel zapisane na isti strani impresionistične “baržunaste” pesmi in pa konse – za sočasno, sinhrono delovanje pesniške strasti, intuicije, genialnosti, ki je žal – kot večina takih pojavov – ostala zunaj svojega časovnega okvira.

Kosovela smo celovito spoznali šele dobrih štirideset let po smrti. Vodilni literarni zgodovinar povojne dobe, njegov kolega, Anton Ocvirk ni pred letom 1967 želel objaviti njegove avantgardne poezije, ker časi zanjo še niso bili zreli. Šele ko je Tomaž Šalamun pretresel javnost s svojo pojavnostjo ob zbirki Poker in Dumi ’66, je bilo to možno. Dokaz, da mora literarna zgodovina vedno biti dekla umetnosti. Ko postane njena gospodarica, jo reducira v podatke brez vsebine. Ko bi Kosovelove konstruktivistične pesmi izšle prej, bi morda bil drugačen tudi razvoj celotne sodobne slovenske poezije. Tega pa ne bomo nikoli izvedeli.

Jasno pa je, da stoji Kosovel kot podporni steber v celotni konstelaciji slovenske poezije. Po Prešernu, ki je prvi povzdignil slovensko poezijo na svetovno raven, izhaja Kosovel iz “murnovske strukture” in se prek ekspresionističnega slutenja svetovne katastrofe povzpne v neslutene višine, ki presegajo njegovo sodobnost in se vzpostavljajo kot vizionarski pogled v prihodnost in potresomer družbenega stanja in povezujejo prihodnost, saj je šele vstop zadnjega svetovnega pesnika, ki ga je doslej premogla slovenska književnost – Tomaža Šalamuna –, dopolnil Kosovelovo pesniško usodo. V brk vsem “izmom”, s katerimi s(m)o ga želeli opredeliti.

Pedagogi bi mi očitali obravnavo Kosovela v razredu kot nesistematično. Ko bi bil sistematičen, bi se izneveril njegovemu sporočilu, ki ni bilo ideološko niti ne zgolj literarno. Bilo je globoko humanistično in globoko optimistično: iskanje novega človeka v novi dobi. Kar mora navsezadnje biti sporočilo šole in izobrazbe.

Tako se krog zaključi. Dolg do Kosovela se sicer izpolnjuje vsako leto. Le da tokrat zavestneje. Ob spominu, da je pesnik videl daleč. In nas tako naučil gledati še dlje.