Msgr. Roberto Rosa povabil k razmisleku o veri, odnosih in vlogi Cerkve danes

Msgr. Roberto Rosa v Društvu slovenskih izobražencev predstavil knjigo Očetovsko srce

Povod za ponedeljkov večer v Društvu slovenskih izobražencev, ki je potekal 30. marca, je bil izid izjemne knjige Un cuore di padre (Očetovsko srce), ki je izšla leta 2025 in v kateri avtor msgr. Roberto Rosa predstavlja večletno prijateljevanje in sodelovanje s papežem Frančiškom. V njej avtor opisuje, kako in zakaj ga je papež osebno povabil na škofovsko sinodo o družini, ki je bila v Rimu leta 2015, ter kako se je sodelovanje nadaljevalo vse do Frančiškove smrti. “Knjiga, ki bralca že od vsega začetka prevzame po izjemni iskrenosti in človečnosti, v kateri se v preprostosti in neposrednosti skrivajo najgloblja sporočila,” je o delu povedal Tomaž Simčič in dodal, da je iz tega pisanja mogoče otipati, kaj so pristni človeški odnosi in kaj resnični pogovor med ljudmi.

Drugi povod za tovrstno srečanje pa je bil predvelikonočni čas, zato je bil večer tudi priložnost za razmislek o veri in naši verski skupnosti. Msgr. Rosa je namreč župnik pri Novem svetem Antonu, in čeprav je danes slovenska verska skupnost v središču mesta majhna, si vedno prizadeva za njeno polno vključenost v versko življenje.

Kakšno je bilo pravzaprav ozadje prijateljstva s papežem Frančiškom in kako je prišlo do vabila na sinodo, je msgr. Rosa pojasnil že na začetku. Med svojo pastoralo se je pogosto srečeval z ranjenimi družinami in pari. Prav ob primeru para, kjer je bila ona pravoslavka in on katoličan, oba pa ločena, se je odločil, da bo pisal papežu, ne da bi pričakoval odgovor, še manj pa osebni klic. In vendar je nekega večera zazvonil telefon in na drugi strani slušalke je bil papež Frančišek. Z njim se je nekaj minut pogovarjal o veri in družini, nato pa je sledilo tudi povabilo na sinodo.

Tudi to izkušnjo je prisotnim opisal kot izjemno doživetje. Bil je namreč eden izmed le dveh duhovnikov med škofi in kardinali. Na začetku je bil nekoliko zadržan, nato pa je sinodo opisal kot sproščeno in skoraj družinsko okolje. Poslušalcem je zaupal več anekdot iz tistih treh intenzivnih tednov, predvsem pa izpostavil razpoložljivost in veliko človečnost papeža Frančiška, ki se je vedel kot eden izmed njih, se pogovarjal, šalil in s svojim posebnim smislom za humor ustvarjal bližino. Na sinodi je slišal številne prispevke o pomenu družine, pa tudi o težavah, ki nastajajo v družinskem življenju, in o načinih, kako se z njimi soočati.

Prav papeževa človečnost in preprostost sta tržaškega duhovnika vedno znova ganili. Spomnil se je tudi trenutkov, ko mu je bil papež blizu v času hude bolezni, ko je zaradi covida preživel kar 50 dni v bolnišnici.

Veliko stvari se je s papežem Frančiškom spremenilo, sta nato razmišljala msgr. Rosa in moderator večera Tomaž Simčič: tudi način, kako se Cerkev predstavlja. Cerkev, ki se mora še danes učiti poslušati in ne ponujati vnaprej pripravljenih, naučenih odgovorov. “Ni dovolj slediti določenim pravilom in normam, treba je slediti, razumeti in sočustvovati,” je povedal msgr. Rosa ter dodal, da ni dovolj poznati bolezni bližnjega, temveč razumeti njegove bolečine.

Duhovnik si danes želi Cerkve in duhovnikov, ki imajo vrata vedno odprta za vse – nihče ne sme biti izključen. Treba je ustvariti širšo skupnost, podobno veliki družini.

Velika noč pa je čas, ko lahko o vsem tem poglobljeno razmislimo. Ta praznik je središče krščanske vere, vrhunec krščanskega življenja. “Krst je naša prva Velika noč, takrat postanemo del te velike Božje skrivnosti, in vsako Veliko noč obnovimo naš krst,” je z velikonočno mislijo, ki ji je sledila še molitev, msgr. Rosa sklenil ponedeljkovo srečanje v Peterlinovi dvorani.