Gledališka predstava o Ljubki Šorli, Nori Gregor in Nicoletti Coronini Cromberg avtorja Roberta Covaza
Na oder v dvorani “Incontro” v goriškem Podturnu so v nedeljo, 22. februarja, stopile tri junakinje, marsikateremu Goričanu še nepoznane, iz zgodovine našega mesta: pesnica Ljubka Šorli (1919-1993), filmska igralka Nora Gregor (1991-1949) in grofica Nicoletta Coronini Cronberg (1896-1984), ki so jih čustveno upodobile igralke gledališke skupine Terzo Teatro Valentina Verzegnassi, Antonietta D’Alessandro in Raffaela Munari. Predstava Življenja, ki se iztekajo: Ljubka Šorli in druge (Vite che scorrono lontane: Ljubka e le altre) je nastala po besedilu Roberta Covaza in režiserja Maura Fontaninija. V natrpani dvorani – pretežno italijanskih gledalcev – je arhivist Vanni Feresin najprej predstavil zgodbo s prizori iz življenj treh junakinj in pogovori o zgodovini Gorice. Umetniško je vse povezoval Alessio Bergamasco z barvito goriško narečno govorico, v vlogi znanega duhovitega goriškega prodajalca sladoledov Luigija Pecorarija iz povojnega obdobja.
V predstavi sicer prevladuje italijanščina, a prisotni sta tudi furlanščina in slovenščina, predvsem v podajanju pesmi Ljubke Šorli. Jeziki so se prepletali v donečem glasu pevke Martine Feri ob spremljavi klaviatur ter v recitacijah Manuela Fighelija, ravnatelja Glasbene matice. Tri glavne igralke so bile ključni element, ki je oživil harmonični mozaik in model sobivanja med narodi in kulturami, ki ga je GO! 2025 ponovno predstavil kot dober zgled za vso Evropo.
Plemkinja Nicoletta Coronini Cronberg se je predstavila kot zelo predana človekoljubnim dejavnostim, a tudi žalostna zaradi izgube premoženja v Kromberku. Goriška filmska zvezdnica Nora Gregor, ki je dosegla uspeh v Hollywoodu, se je morala iz Gorice odseliti v tujino zaradi novih političnih razmer v Avstriji, najprej v Francijo in nazadnje v Čile, kjer je še mlada tragično umrla. Glavna oseba zgodovinske gledališke predstave pa je nedvomno bila Ljubka Šorli, pesnica in žena glasbenika in skladatelja Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti umorili leta 1937, in ki je bila tudi sama preganjana in zaprta med dvajsetletnim fašističnim režimom.
Ob tej priložnosti smo se pogovorili z avtorjem, novinarjem Robertom Covazom.
V zgodbi treh žensk, ki nastopajo na odru, se zrcalijo zgodovina našega mesta in odnosi med narodi. Imate v načrtu še kak podoben tekst?
Meseca maja bo izšla moja knjiga o zgodovini ene najstarejših goriških gostiln, “Alla Luna”, iz leta 1876. Priložnost je, da govorim o zgodovini mesta, o zapletenosti meje. Gospodinja gostilne Celestina se je rodila v Grgarju, pod Sveto Goro. V knjigi se stalno prepletajo zgodbe in pripovedi gostilniških gostov in življenja v mestu od časov Avstro-ogrske preko fašistične Italije do danes.
Kako gledate na odnose med narodnostmi, med različnimi prebivalci danes na Goriškem? Ali še vidite trenja in nesporazume zaradi zgodovinskih dogodkov?
Mislim, da je bil Go! 2025 velika priložnost za vse prebivalstvo, in ne smemo pozabiti, da je to le začetek. Lahko rečemo, da je bil pravi čudež to, kar se je zgodilo lansko leto med Gorico in Novo Gorico. Mislim pa, da ni potrebno, da se spomini zgodovinskih dogodkov enega naroda združijo s spomini drugega in da morajo postati skupen spomin. Vsak mora spoznati svojo lastno zgodovino in istočasno spoštovati zgodovino soseda.
Kakšna je vaša misel o meji?
Meje so bile vedno prisotne in se jih ne smemo bati. Pomembno je, da meja ne ovira pretoka, da ne postane prekinitev, da ne vpliva slabo na družbene in človeške odnose. Prostor ob meji je najlepša dežela, ker se bogatijo medsebojni odnosi, izmenjave. Zgodi se pa, da ideologije vse uničijo, vendar meja je nekaj naravnega, lepega. Gorica je polna razmejitev: mesto meji s Slovenijo, s Furlanijo, čutiti je tudi avstrijsko mejo. Meja v Gorici obstaja že od nekdaj in bo vedno obstajala, vendar to za prebivalstvo ne sme biti veriga ali omejitev.
Kaj pa mladina? Veliko mladih potuje v tujino za kruhom. Kako gledate na prihodnost mladih v mestu?
Pogovarjal sem se veliko z mladimi, ki so se rodili po padcu meje. Vedo, kaj se je zgodilo, in gledajo naprej brez bremena preteklosti, brez balasta. Moramo jim le stati blizu, da bi jim preteklost ne otežila življenja. Treba je spoznati, kar se je zgodilo, a potem se je treba usmeriti naprej in ne ostati vklenjeni v preteklosti.
Napisali ste si več zgodovinskih knjig o Gorici kot je Domenica delle scope, Gorizia capovolta. Katera zgodovinska doba mesta je za vas najbolj zanimiva?
Vsa goriška zgodovina je zanimiva, največ pozornosti sem posvetil zgodovini prejšnjega stoletja, od prve svetovne vojne do danes. Res pa je, da bi Goričani morali biti zelo ponosni, da se je “nedelja metel” zgodila prav v našem mestu. To, kar je pozneje postalo Evropska unija, je že takrat, 13. avgusta 1950, dobilo svoj zgled: prosti pretok oseb in blaga čez meje. Ko se množica ljudi, prebivalstvo nekega mesta združi z dobrimi nameni, ni oblasti, ki bi jo ustavila.
GO! 2025 je za nami. Kako naj bi se naprej razvijali obe mesti? Nepoznavanje sosedovega jezika predstavlja še veliko oviro …
Prav tako. Politika bi morala narediti kakovostni preskok, kar zadeva italijanščine in slovenščine, ustvariti bi morala tudi nekakšno upravno območje s poenostavljenim davčnim sistemom. Drugič, razmisliti je treba o zdravstvu, si medsebojno pomagati na tem področju. Tretjič: poenotiti zemljiško knjigo. Olajšati življenje prebivalcem Gorice. Zaradi vsega tega bi mesto postalo bolj privlačno in ljudje bi se zaradi lažjega življenja radi priselili sem.
Bili ste novinar. Kako se je spremenil novinarski poklic?
Danes se vsem zelo mudi, komuniciramo po družbenih omrežjih, a, kot vemo, je naglica vedno slaba svetovalka. Nekoč so nas učili, da je treba vsako novico preveriti, preden jo pošljemo v tisk. Danes tega ni več, to pa neizogibno vodi v izkrivljanje novic. Vedno sem trdil, da je za novinarsko poročanje – posebno v Gorici – potrebno poznati zgodovino, saj je vsak dogodek v novicah povezan z zgodovino mesta. Zato morajo tisti, ki delajo v Gorici, najprej dobro poznati zgodovino kraja. To pa se žal ne dogaja vedno.
