Ko instrument ni le sredstvo, temveč enakovreden glasbeni partner
Koncert organistke Ivete Apkalne v Cankarjevem domu
Letošnji srebrni abonma ljubljanskega Cankarjevega doma je že ponudil vrhunske koncerte z izbranimi izvajalci, ki potrjujejo kakovost ponudbe slovenskega kulturnega hrama, obenem daje možnost našemu širšemu prostoru, da posluša glasbene mojstrovine in mojstrske izvedbe.
Tak koncert se je zgodil v petek, 13. februarja, ko je v Cankarjevem domu gostovala ena izmed trenutno najznamenitejših in vodilnih instrumentalistk na svetu, latvijska organistka Iveta Apkalna.
Slednja ima pestro študijsko in koncertno pot, ki jo je popeljala do najpomembnejših svetovnih koncertnih dvoran, do sodelovanja z različnimi dirigenti, kakršni so Nagano, Dudamel, Pappano, Nelsons ali pokojni Mariss Jansons, in tudi do prvih izvedb najvidnejših sodobnih skladateljev tega časa. Trenutno je naslovna organistka hamburške Filharmonije.
Orgle Cankarjevega doma so prestižen in monumentalen glasbeni instrument, ki omogoča široko paleto izvajalskih praks, zato so nanj zaigrali že svetovno znani orgelski umetniki, tako da je koncert Ivete Apkalne navdal ljubitelje žanra z velikim pričakovanjem.
Kritiki Apkalno označujejo kot glasbenico, ki “poustvarjalno mojstrstvo spaja z izjemnim slogovnim uvidom in čustveno globino”, kar je koncert nedvomno potrdil.
Apkalna je tokrat pripravila relativno vsebinsko jasen program, z interkalacijo dveh avtorjev, “vsemogočnega” Johanna Sebastiana Bacha (1685 – 1750) in sodobnika Philippa Glassa (1937).
S tako diametralno nasprotnima avtorjema je organistka prikazala pristop k dvema jasnima, a popolnoma različnima kompozicijskima strukturama. Bach je v orgelskih skladbah izjemno inovativen, vedno pa stoji za njim jasna glasbena zgradba, pa čeprav se zdijo skladbe mestoma podobne improvizacijam. Glass pa je po začetni minimalistični fazi prešel v iskanje vzorcev, ki jih v svojih skladbah iterativno ponavlja, da ustvarijo hipnotično vzdušje, ki pa poslušalca ne umiri, nasprotno, med poslušanjem je nemir prvi občutek, ki se vrine v podzavest.
Koncert se je začel prav z Glassovo skladbo, zaključkom tretjega dejanja njegove opere Satjagraha, ki upesnjuje Gandhijev koncept nenasilnega delovanja. Gre za orgelsko priredbo simfonične skladbe, ki je s ponavljanjem različnih ritmičnih vzorcev popeljala do veličastnega zaključka in poslušalce pripravila na kontrast z Bachom, ko je organistka zaigrala znano Fantazijo v G duru BWV 572, ki v tridelni zgradbi kaže tako na virtuozni kot na meditativni duh, v katerih je Bach pisal za orgle, kjer se je kot skladatelj verjetno še najbolj razživel. Apkalna je uspela spojiti svojo muzikalnost z mogočnim instrumentom in njeno sprehajanje po tipkah, premišljena registracija in pedalna igra so pokazali vse vrline instrumenta, ki ob sebi zahteva ne le dobrega interpreta, ampak tudi dobrega organizatorja. Naslednja Glassova skladba Glasba v protipostopu je zgrajena na eni sami harmoniji, ki ustvari podlago za osnovnejši kontrapunkt, ki bi se lahko nadaljeval v neskončnost in se skladba v bistvu preprosto prekine, kar pravzaprav ustvarja občutek neskončnosti. Apkalna je konceptualno povezala Glassova iskanja načinov, ki bi v glasbi dvigali človekovega duha z repeticijo, ki je v vseh duhovnih strukturah ključni element, in Bachova iskanja neskončnosti v duhovnem smislu glasbenega izraza.
Višek večera je bila prav gotovo izvedba znamenite Passacaglie in fuge v c – molu BWV 582, zgrajene na temi, ki jo predstavi pedal, nato pa preide v dvajset variacij, ki dodajajo nove ritmične, harmonske in kontrapunktistične elemente ter doseže višek v dvojni fugi. Tu je bilo jasno razvidno, kako solistka zmore prefinjeno spajati svojo igro z zmogljivostjo instrumenta. Poosebila je glasbeno predstavo, kjer sta bila organistka in orgle med sabo soodvisna. Nismo poslušali le vrhunske izvedbe, to je bil ples dveh med sabo enakovrednih partnerjev. Apkalna je z odločnostjo in obenem fluidnostjo prikazala estetsko zelo učinkovito in lepo pedalno igro, da so ob koncu skladbe poslušalci navdušeno izkazovali odobravanje.
Primerno nadaljevanje je predstavljala precej poznana Glassova skladba Mad Rush, ki v odprti formi prilagaja različne vzorce času in izmenjuje meditativne trenutke z izbruhi glasbene napetosti.
Iveta Apkalna je svoj koncert zaključila s priredbo Bachove skladbe (v idealnem krogu, kakor je začela s priredbo Glassove), in sicer Šakone iz Partite št. 2 za violino solo BWV 1004. Mojstrstvo izvajalke je ponovno pokazalo, kako sta z orglami pravzaprav nerazdružljiv binom. Na instrumentu, za katerega pregovorno pravijo, da je kraljica glasbil, organistka z regalno držo upravičeno potrjuje svoj sloves. Izzvani dodatek je koncert sklenil v izjemnem slogu, izvajalkin poklon pa pridobil na pomenu, ko je z zgovorno gesto pokazala na orgle kot na enakovrednega glasbenega partnerja in tako tudi nakazala, da premoremo v Sloveniji čudovite instrumente, ki so vredni takih izvajalcev.
