Slovesen uvod v 57. revijo Primorska poje: “Naš spev je strasten, naša moč je živa”

Tako je zapisal naš veliki pesnik Srečko Kosovel. Ob stoletnici njegove smrti je takšen tudi naslov letošnje revije Primorska poje, katere slovesno odprtje je bilo v soboto, 28. februarja. Zbrali smo se v Vili Vipolže, kjer nas je za začetek prireditve pozdravila podžupanja občine Brda Metka Sulič in povedala, da ji je v čast, da je lahko naša gostiteljica. Mehkoba briških gričev, nad katere se je spuščal zgodnjepomladni večer, je bila res kot nalašč za vstop v intimo vokalne glasbe. Dvorano vile je prevevalo živahno vzdušje radostnega pričakovanja tega velikega dogodka, že 57. revije.

Za udeležbo lahko letos upravičeno rečemo, da je rekordna: pelo bo kar 218 pevskih zborov in več kot 4000 pevcev. Zbori so iz šestih držav, največ seveda iz matične Slovenije – iz zamejstva pa je zborov skoraj petdeset. Revija je sad skupnega dela in medsebojne povezanosti prek državne meje; povezuje mnogotere različne organizacije in pobude – in v tej luči nas je pozdravil tudi mag. Marko Rusjan, državni sekretar ministrstva za kulturo RS. Nato nas je nagovorila predsednica Zveze pevskih zborov Primorske Janja Konestabo; opozorila je na pomen sistematične skrbi za naše zborovstvo in glasbeno kulturo. Omenila je 150-letnico rojstva slovenskega pesnika Dragotina Ketteja in zatrdila, da je “Kosovelov spev […] klic k živi, ustvarjalni moči, ki se napaja iz ljubezni do zemlje in skupnosti”.

Sledil je prvi nastop zbora: Mešani pevski zbor Mačkolje, ki ga vodi Manuel Purger, nas je zazibal v domače, ljudske melodije. Nato je v imenu Zveze slovenskih kulturnih društev spregovoril Karel Ražem; “zbor mi pomeni vse”, je navedel eno od pevk. Zborovstvo je ena od osrednjih dejavnosti slovenstva in je pomembno, da tako ostane tudi v prihodnosti – je naša odgovornost in radost. Nato so nam zapele članice Učiteljskega pevskega zbora Carmina iz Pivke (zborovodja: Damjana Morel), ki so nas igrivo povedle v vode bolj popularne glasbe. Direktorica Javnega sklada Republike Slovenije mag. Mojca Jan Zorjan nas je nato navdihnila: “Vsak zbor, vsak glas in vsak nastop je hkrati tudi glas in zgodba svoje skupnosti.” In pred nas so stopili pevci Moškega zbora Štmaver, kjer je zborovodkinja Nadja Kovic – njihova pesem se je glasila v treh jezikih in nas ponesla tudi v dalmatinske kraje.

Član odbora Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta Vinko Škerlavaj nas je opogumil, da “glasba sega čez meje”. In že smo pod taktirko Andreje Štucin Cergol prisluhnili Vokalni skupini Tamariska iz Izole – njihova pesem nas je ponesla od Prekmurja preko Benečije do daljne Amerike. Predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete Miloš Čotar nam je izrazil svoj ponos ob prisostvovanju; to je oder, ki sprejema vse ter “že desetletja povezuje ljudi, kraje in generacije preko skupne ljubezni do petja”. Zadnji se je predstavil Mešani pevski zbor Cominum iz Komna pod energično roko Karin Luin. Ko smo poslušali Mlakarjev “En glaž vina mi dej”, nas je ganila občutena in naravna interpretacija, ki jo je z nadaljnjima pesmima zbor še nadgradil. Potem pa je napočil trenutek, ki smo ga ta večer nestrpno čakali: praizvedba nove himne revije, ki jo je letos zložil Miroslav Paškvan na besedilo Klare Makovec; odpeli so jo združeni nastopajoči zbori tega večera, dirigiral pa ji je skladatelj sam. Prireditev se je zaključila v duhu hvaležnosti – najprej za bogato izročilo desetletij, potem pa tudi za zvesto udejstvovanje tako vseh zborov kot zagnano delo vseh organizacij in njihovih predstavnikov.

Seveda se je s tem Primorska poje šele začela, skoraj do maja se bodo pevci zbirali po širni Primorski in poustvarili več kot 650 skladb pod vodstvom 171 zborovodij – saj vem, da nas številke ponavadi dolgočasijo, ampak takšnele nam pa najprej porodijo osuplo navdušenje. Sploh smo veseli, ker bo nastopilo trinajst novih zasedb in vodilo devetnajst novih zborovodij. In po drugi strani, med zbori je kar nekaj jubilantov – tudi takšnih, ki obhajajo svojo sedemdesetletnico!  Dogodek je karizmatično povezovala muzikologinja Metka Sulič. Sledil je še “neuradni del”, ki mu nekateri zlobni jeziki pripisujejo osrednje mesto – prigrizek in kozarček. A tudi zato je “naš spev strasten in naša moč živa”.