Pokvarljivo blago

Majoneza (3)

Majoneza se sčasoma pokvari – z raznimi ukrepi, kot je hladilnik ali celo zamrzovanje, to lahko kvečjemu odložimo, podaljšamo čas, preprečiti pa tega ne moremo; ne glede na to, kako dobro zmešamo olje in vodo, po nekaj časa se bosta ločila. Čisto nič v življenju ni večno – samo dovolj od blizu (ali od daleč) je treba pogledati. V “očeh” bakterije je trajanje človeškega življenja večnost – če pa na naše življenje pogledamo s stališča “življenja” planetov ali galaksij, je krajše in bolj malenkostno od življenja muhe enodnevnice. Vidimo, da je v naravi marsikaj narejeno tako, da se po svojem odmrtju lepo vrne v kroženje bivanja – listi odpadejo, zgnijejo in korenine jih vsrkajo za novo rast; voda pade z neba, korenine jo vsrkajo in prek listov se spet vrne v nebo; druga voda odteče v potoke, nato reke, morje – in iz morja spet izhlapi v nebo; Zemlja in ostali planeti krožijo okrog Sonca; za vsako zimo pride pomlad; ne moreš se tako najesti, da ne bi bil nikoli več lačen … Ob tem nenehnem kroženju vsega ni nič čudnega, če so nekatera ljudstva vso zgodovino razumela ne kot ravno premico, pač pa kot kroženje. Moder človek prepozna te naravne cikle – in se po njih ravna. Sprejema kroženje in odmiranje vsega okrog sebe – in tudi v sebi. Uči se puščati stvari za sabo – knjige, hiše, avte, ustanove, ideje, spomine, včasih odnose … Kdaj to manj boli, drugič bolj. A vemo, da bo minilo – in stvar, ki jo pustim za sabo, in bolečina. Človek se je temu odmiranju vsega vedno želel upirati in mu je to tudi deloma uspevalo: kamnite stavbe vztrajajo že tisočletja; kovinske predmete najdemo v zemlji tudi po več tisoč letih; odkrivamo starodavne zapise, kjer vidimo izkušnje, stiske in račune človeka izpred mnogih let; v zadnjem času nam je z “večnimi kemikalijami” uspelo narediti snov, kjer nam njena trajnost že nagaja itd. Poleg tega si mnoge vladavine in ideje domišljajo, da so večne; tudi za naše polpretekle čase je Fukushima pisal, da smo na “koncu zgodovine”; ampak zdaj lepo vidimo, da še zdaleč ni tako in se srečujemo z družbenimi pojavi, ki se zdijo otročji. Zakaj smo pravzaprav tako obsedeni z “večnostjo”? Zakaj si želimo podaljševati starost, si postavljati spomenike iz kamna in zapustiti za seboj gore popisanega papirja, morda tudi denarja? Je res tako težko sprejeti, da je pač vsega enkrat konec in da je tak naravni tek stvari? Morda je bolj to, da propadljivosti, umrljivosti in začasnosti vsega navkljub “čutimo”, da mora biti neka drugačna, objektivna stvarnost, ki se ne izteče in ne propade, ki ni relativna in pragmatična; da je pravzaprav ravno “okužba” našega bivanja s to slutnjo kriva, da se toliko bolj zavedamo krhkosti vsega in želimo temu ubežati. Da s stoiki in Pridigarjem lahko rečemo, da ima “vsaka stvar svoj čas” in se pomirimo s tem, da se tudi vse izteče – a da vendar ta motiv vidimo na kontrastnem ozadju večnosti.

Pogosto se nam lahko zdi, da ideje, spoznanja in miselne strukture na ta naravni cikel propadanja niso občutljivi; a vendar, zastarijo, obledijo in prenehajo odgovarjati na potrebe človeka v njegovem času; včasih se izkažejo za laži, drugič za pretirane poenostavitve; včasih izgubimo stik s tem, kaj sploh pomenijo, in jih začnemo razumeti izkrivljeno. Nekatere pustimo v zgodovini za sabo kot dragocene spomine, ki za vedno ohranijo svojo lepoto – kot zgodba o ponosu in zvestobi Antigone; drugih se z grozo spominjamo samo zato, ker jih je prenevarno pozabiti, kot so strahote svetovnih vojn. Veliko pa je takih, ki so kot jesensko listje – pomirjujoče v svoji ponavljajoči se znani vednoistosti tihega šelestenja pod našimi koraki.