Vračajo se pokrajine!
O ključnem organu za upravljanje širšega območja smo se pogovarjali z nekdanjimi upravitelji ter sedanjimi osebnostmi družbeno-politične scene
Minuli teden je senat dokončno prižgal zeleno luč ustavnemu zakonskemu predlogu za spremembo statuta Furlanije – Julijske krajine, ki predvideva ponovno uvedbo pokrajin. Pokrajine je v naši deželi leta 2016 ukinila deželna vlada predsednice Debore Serracchiani, ki je bila med prvimi zagovornicami odprave tega organa v okviru širše vsedržavne politične strategije varčevanja. Ironija je v tem, da je FJK naposled postala dejansko edina dežela v Italiji brez te pomembne institucije, ki je imela za območje izjemen pomen in katere odsotnost je še danes močno čutiti.
Čeprav je mogoče razpravljati o posameznih pristojnostih, o morebitnih odvečnih uradih ali potrebni racionalizaciji pokrajinskih služb, ne moremo mimo nekaterih ključnih nalog, ki so jih pokrajine opravljale učinkovito in odgovorno. Med njimi velja gotovo omeniti upravljanje javnih stavb (zlasti šol in telovadnic), skrb za okolje, upravljanje pokrajinskih cest, na ravni slovenske narodne skupnosti pa še posebno zavzemanje za vidno dvojezičnost, številne čezmejne projekte in sodelovanja ter pomembno zastopanost slovenskih predstavnikov v upravnih organih.
V zadnjih letih smo bili v več okoljih priča temu, da nekatere občine, zavodi in institucije, pa tudi sama Dežela FJK, ki so prevzeli te pristojnosti, nalogam pogosto niso bili kos. Trditi nasprotno bi bilo odkrito smešno, prav tako pa bi bilo neresno zanikati, da pokrajine niso bile – in ne bi znova postale – pomemben varuh slovenskih interesov in pravic.
Reforma je namreč privedla do konkretnega oškodovanja interesov slovenske manjšine in do znižanja ravni zaščite. Dovolj je pomisliti, koliko slovenskih predstavnikov je bilo izvoljenih v pokrajinske svete in uprave ter kako neposredno so bili povezani s problematikami na terenu, hkrati pa so imeli pristojnosti za takojšnje ukrepanje ob zaznanih pomanjkljivostih. Njihova ukinitev je nedvomno obubožala naše območje.
Vrnitev pokrajin je zato zelo spodbudna novica, tako z vidika učinkovitejšega upravljanja posameznih območij kot tudi z vidika varstva slovenske narodne skupnosti. Želja je, da bi nove pokrajine ohranile vrednost, ki so jo imele v preteklosti, ter obenem odpravile pomanjkljivosti, ki so bile takrat predmet upravičenih kritik. V slovenski narodni skupnosti so novico pozdravili številni predstavniki, medtem ko nanjo nekateri gledajo bolj zadržano ali kritično.
Veseli so pri SSO in SSk
Na odločitev se je pozitivno odzval predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj, ki meni, da gre za velik dosežek za Slovence v Italiji ter za pomembno pridobitev, zlasti za manjše občine na obmejnem območju. “Ponovna ustanovitev pokrajin bo nedvomno prispevala k večji institucionalni povezanosti, učinkovitejšemu uresničevanju manjšinskih pravic ter krepitvi vloge slovenskega jezika in kulture v prostoru, kjer je slovenska narodna skupnost zgodovinsko prisotna. Takšna rešitev bo hkrati omogočila boljše usklajevanje razvojnih politik na teritoriju ter večjo pozornost specifičnim potrebam manjših lokalnih skupnosti, še posebej tistih ob nekdanji meji,” je zapisal v tiskovnem sporočilu.
S tiskovnim sporočilom se je oglasila tudi tajnica stranke Slovenska skupnost Fulvia Premolin. SSk je bila namreč v času ukinitve edina politična sila, ki je tej odločitvi ostro nasprotovala. “Gre za izjemno pomembno politično-upravno orodje, kar je še posebej pozitivna novica za nas Slovence v Italiji. Takratni nesmiselni ukrep je predvsem prizadel manjšine, ki so v pokrajinskih upravah uživale pomembno politično težo: slovenska manjšina je imela veliko število pokrajinskih svetnikov in odbornikov ter v Trstu celo predsednika pokrajinskega sveta, od česar so največ pridobile zlasti manjše okoliške občine. Slovensko zastopstvo se je dodatno okrepilo, ko je naš predstavnik Peter Močnik z uspešno pritožbo na Ustavno sodišče dosegel spremembo pokrajinskega volilnega zakona, ki je prej močno diskriminiral obrobna območja v primerjavi z mestnim središčem. Slovenska skupnost je tako ostala edini zagovornik pokrajinskih uprav, saj je bila prepričana, da so te nujne za manjšinske skupnosti, ker predstavljajo temeljno obliko soudeležbe pri upravljanju teritorija. Malo pred zadnjimi volitvami je deželna večina odobrila predlog o ponovni uvedbi pokrajin, ki se sedaj uresničuje, čeprav si je nekdo v senatu drznil trditi, da ‘vrnitev k pokrajinam, kot so bile in kjer so bile, ne bo prinesla ničesar ne k zaščiti ne k ovrednotenju manjšin’,” so zapisali pri stranki lipove vejice. Izjava se nanaša na besede senatorke Demokratske stranke Tatjane Rojc, ki je v svojem senatnem posegu odločno nasprotovala odločitvi o ponovni uvedbi pokrajin.
Fulvia Premolin je v pogovoru za naš časopis dodatno poudarila, da ima s pokrajinami tudi zelo konkretne in neposredne izkušnje iz časa, ko je opravljala funkciji podžupanje in kasneje županje Občine Dolina. Prav skozi to vlogo je po njenih besedah v celoti spoznala pomen pokrajinske ravni za manjše občine in postala prepričana, da lahko pokrajina na lokalni ravni naredi več kot dežela, kar je praksa tudi potrdila. Spomnila je na številne primere uspešnega sodelovanja: od pomembne finančne podpore pri organizaciji večjih kulturnih dogodkov do stalne prisotnosti pokrajinskih svetnikov in odbornikov na terenu. “Kot majhna občina smo se zavedali, da za določene projekte nimamo zadostnih sredstev. Pokrajina nam je pri tem vedno stala ob strani,” je poudarila in kot konkretna primera navedla prenovo občinskega vrtca v Dolini, ki so ga z zajetnim prispevkom nadgradili tudi z jaslimi, podporo pri obnovi nižje srednje šole Josipa Pangerca in odmeven koncert Oliverja Dragojevića za Majenco.
Po njenih besedah je bila pokrajina zanesljiv sogovornik tudi na področju šolstva. Kot nekdanja ravnateljica višje srednje šole je izpostavila, da se za višje šole nihče ni sistematično in neposredno zavzemal tako, kot se je to dogajalo, ko je imela te pristojnosti pokrajina.
Mnenja s Tržaške
Zadnji pokrajinski mandat v Trstu je predsedniško mesto zasedala Maria Teresa Bassa Poropat. Tudi njo smo prosili za izjavo. Poudarila je, da so bile pokrajine temeljna institucija predvsem pri upravljanju manjših občin na našem ozemlju, ne toliko Občine Trst, ki takšne podpore ni potrebovala.
Ko je šlo za zahtevne razpise ali pomembne projekte, je pokrajina zagotavljala tehnično podporo ter tako predstavljala ključen organ za upravne naloge, ki jih manjše občine niso zmogle opravljati. Pokrajina je v teh primerih prevzemala vlogo naročniškega organa in s svojimi strokovnimi znanji nadomeščala pomanjkljivosti manjših lokalnih uprav. Šlo je torej za podporni oz. instrumentalni organ, ki je obravnaval vprašanja širšega pomena, s katerimi se manjše občine same niso bile sposobne učinkovito soočiti, kot so na primer javni prevoz, šolski sistem in okoljska problematika. Do ponovne uvedbe pokrajin je naklonjena, vendar pod jasnim pogojem: da se predhodno temeljito opredelijo njihove naloge in jasno dodelijo pristojnosti širšega območja, o katerih se doslej še ni resno razpravljalo.
V mandatni dobi predsednice Marie Bassa Poropat so Slovenci na Tržaškem imeli med drugim predsednika pokrajinskega sveta, to je bil Maurizio Vidali. Tudi on je v pogovoru spomnil na konkretne dosežke takratne pokrajinske uprave. Posebej je izpostavil napredek na področju dvojezičnosti na ozemlju tržaške občine, sedem izvoljenih slovenskih predstavnikov ter zagotovljeno pravico do uporabe slovenskega jezika na sejah ob stalni prisotnosti prevajalca. “To je bil za slovensko manjšino izjemen dosežek,” je poudaril Vidali, “čeprav se danes zdi, da nekaterim takšni rezultati niso več pomembni.”
Po njegovih besedah jim je s številnimi odmevnimi pobudami uspelo ovrednotiti slovensko kulturo in prostor ter ji zagotoviti večjo vidnost tudi v širšem deželnem kontekstu. Ob tem pa je opozoril tudi na zelo konkretne posledice ukinitve pokrajin, zlasti na področju infrastruktur. Kot primer je navedel stanje nekdanjih pokrajinskih cest na Tržaškem: vse pokrajinske ceste so bile asfaltirane leta 2014, od takrat pa ni bilo več sistematičnih posegov.
Kot že omenjeno, je bila ob ukinitvi pokrajin med najostrejšimi kritiki Slovenska skupnost, pa tudi njen takratni predstavnik v Deželnem svetu FJK Igor Gabrovec, ki je bil na začetku svoje politične poti med drugim pokrajinski svetnik. Gabrovec poudarja, da je vlogo pokrajine doživljal neposredno, tako kot pokrajinski in kasneje tudi kot deželni svetnik. “Takrat in tudi danes sem prepričan, da so bile pokrajine za naše območje izjemno pomembne, saj so predstavljale vezni člen med občinami,” je dejal.
Po njegovih besedah sta imeli zlasti tržaška in goriška pokrajina ključno vlogo tudi pri varstvu pravic slovenske narodne skupnosti in pri sistematični promociji večjezičnosti. Ob tem Gabrovec opozarja, da ob ponovni uvedbi pokrajin ostaja odprtih še več pomembnih vprašanj. Ključno bo, kako bodo nove pokrajine organizirane in kakšen bo volilni zakon, saj bo prav od tega odvisna stopnja zastopanosti manjših in dvojezičnih občin ter posledično tudi Slovencev.
To je potrdil tudi današnji deželni svetnik SSk Marko Pisani, ki je poudaril, da čeprav še ni jasno, kako bodo pokrajine organizirane in strukturirane, je želja, da se ohranijo štiri in z nekdanjimi mejami. Poudaril je pomen, ki ga je odigravala pokrajina Trst, predvsem po spremembi pokrajinskega volilnega zakona in poslednji izvolitvi predstavnikov, ki so prihajali iz manjših občin, ne večinsko iz Občine Trst. Ponovna uvedba pokrajin je zato za Pisanija gotovo pozitivna predvsem za te manjše občine, ki so po njihovi ukinitvi izgubile pomembnega sogovornika in povezovalni člen na ozemlju.
Mnenja z Goriške
Uspehe zadnjih let delovanja pokrajin je izpostavil tudi takratni predsednik Pokrajine Gorica Enrico Gherghetta, ki poudarja, da lahko danes le ponovi to, kar je dejal že ob ukinitvi pokrajin: ta odločitev je bila velika napaka. Pokrajine so imele pomembno vlogo, ki bi jo bilo treba še okrepiti, ne pa odpraviti. “Tudi sam sem sodeloval na številnih pobudah in manifestacijah, saj smo se borili za več pristojnosti pokrajin, ne za njihovo zaprtje in ne za ohranitev v takšni obliki, kot so bile,” pojasnjuje. Po njegovem mnenju morajo imeti pokrajine resnično vlogo pri prostorskem in razvojnem načrtovanju, ključno vprašanje pa mora biti, katere pristojnosti imajo in kako jim zagotoviti dejansko moč odločanja.
Podobno stališče je v pogovoru izrazila tudi nekdanja odbornica in podpredsednica Pokrajine Gorica Mara Černic, ki je spomnila, da je bila ukinitev pokrajin utemeljena predvsem s splošnimi trditvami o preveliki porabi v javni upravi, brez resnih in poglobljenih analiz. Sama je bila vselej odločno proti temu ukrepu, najprej s političnega vidika, saj je pomenil očitno prikrajšanje pravic slovenske narodne skupnosti za pomembna predstavniška mesta v instituciji, ki je bila tesno povezana z ozemljem.
“Danes imamo enega deželnega svetnika, nekaj županov in občinskih svetnikov, medtem ko smo takrat imeli tudi pokrajinske svetnike in odbornike, kar je bilo za manjšino, ki je prostorsko vezana na določeno območje, izjemnega pomena,” je poudarila. Po njenih besedah je pokrajina predstavljala ključno raven nadobčinskih pristojnosti, ki je povezovala posamezne občine in jim omogočala pogled onkraj lastnih administrativnih meja.
Krog izjav smo sklenili z Davidom Grinoverom, ki je bil dva mandata pokrajinski svetnik goriške pokrajine in je danes pokrajinski tajnik SSk. Grinovero nam je z zadovoljstvom povedal, da se veseli ponovne uvedbe pokrajin, saj so po njegovem mnenju opravljale številne ključne naloge, ki so se neposredno dotikale vsakdanjega življenja prebivalcev, ter predstavljale pomembno vmesno raven oblasti, ki je zagotavljala zastopanost obrobnih območij in manjšinskih skupnosti. Njihova ukinitev je oslabila vpliv teh skupnosti in poglobila razlike med urbanimi središči in podeželjem. Pokrajine so hkrati delovale kot varuhinje kulturne in jezikovne raznolikosti dežele ter omogočale vidno politično zastopanost Slovencev.
