Ženske govorijo preveč?
Na stopnicah (209)
Te dni sem se na spletu znašel sredi razgrete debate o stereotipih, ki jih imamo o ženskah – in o moških. Začelo se je z objavo, da so klasični stereotipi o ženskah: da veliko govorijo, da opravljajo, da so pretirano čustvene …, le moška projekcija, ki jim omogoča, da žensk ne jemljejo resno in jih še naprej zatirajo. Da so tako potrdili znanstveniki. Moje radovedno vprašanje o viru te objave je naletelo na razjarjene napade – pač očitno še en moški, ki želi spodkopavati še redka varna zavetja, ki jih imajo ženske (ali nekaj takega). Vmes sem lahko prebral, da so moški hujši opravljivci od žensk, da dejansko govorijo več in da so moški še večje žrtve svojih čustev. Ustavili smo se tudi ob raziskavi, da moški bistveno več prekinjajo govorjenje žensk kot ženske same in tudi več kot moški prekinjajo moške. Saj morda ste tudi sami naleteli na kakšne takšne zapise. Medtem ko se je večina izmenjave še vedno odvijala na ravni besnega zmerjanja, kjer je bilo slutiti osebne rane in slabe izkušnje posameznic, pa so mi drugi končno posredovali članke, ki so bili v ozadju objave. Članke, v katerih je bilo jasno razvidno neko drugo dejstvo: da vsi našteti pojavi niso toliko odvisni od tega, kakšnega spola je nekdo, pač pa bolj od tega, kakšen je kot človek: koliko kulturen, dialoški, učljiv in ranljiv. Verjetno so okoliščine “prekrškov” precej različne: ženske opravljajo ob kavici, možakarji bolj mimogrede – ženske se spustijo v neskončne plazove besed, ko potrebujejo podporo, moški da s tem dokažejo svojo moč in dosežejo potrditev – ženske “spodnesejo” njihova mehkejša, sočustvujoča čustva, moške pa jeza. Ali pa so tudi to stereotipi. Članki so spomnili na “pop psihološko” knjigo izpred časa, kjer je rečeno, da so moški z Marsa, ženske pa z Venere – da smo torej dva povsem različna svetova – in opozorili, da takšno pisanje nepotrebno utrjuje škodljive stereotipe, namesto da bi jih postavljalo pod vprašaj. Da dajejo potrditev miselnosti rumenega tiska in gostilniških debat, ki ji je pač v naravi poenostavljanje. Zavedel sem se, da tudi sam včasih ob kakšni nestrukturirani jeremijadi kolegice prej pomislim, da tako govori, ker je ženska (in si torej “ne more pomagati”), kot pa zato, ker se pač ni pripravila, je površna in negotova vase. Da jo bom morda zaradi tega tudi hitreje prekinil v njenem govorjenju – in se bo morda njej zdelo, da sem jo prekinil kot žensko in ne kot zapravljanje časa. Če kot družba promoviramo take stereotipe, se zapremo v začaran krog, kjer je mnogo “samopotrjujočih prerokb” – ljudje ravnajo tako, kot se od njih pričakuje in ne v skladu sami s sabo in svojimi načeli. Sebi v tem imenu damo več “popusta”, do drugih pa smo strožji. V tem svojem pisanju nočem trditi, da ni razlik in zagovarjati kakšne “uniseks” družbe – mislim pa, da je pomembno, da se zavedamo, da naši stereotipi lahko hitro vodijo v predsodke in nas oddaljujejo, sprejo med seboj. Da na drugi strani v dialogu ne vidimo posameznika, pač pa prepoznavamo vzorec ter s tem drugemu odrekamo dostojanstvo. Da je pomembno stereotipe, tudi kolikor so resnični, vedno znova presegati in si biti med seboj predvsem – ljudje.
