Dejanje poslednjega usmiljenja
Na stopnicah (204)
Se spomnite tistega občutka, ko vas je tako močno bolela noga, da bi jo najraje odrezali? Ali roka, celo glava? V tistem trenutku se ti morda res zdi, da bi to končalo vse bolečine – a trezen premislek pač pove, da bi po vsej verjetnosti bolelo še bolj, in raje vzamemo sredstvo proti bolečinam. Ali v primeru skrajnih bolečin pacienta celo damo v umetno komo – ne z namenom, da bi ga ubili, temveč da telo v odsotnosti bolečine lahko okreva. Ker bolečina okrevanje ovira – mehanizmi, ki jih v telesu sproža, so morda dobri, da se človek reši iz kritičnega položaja, a ko je na varnem, stres bolečine v glavnem škodi. Kaj pa, če nekoga tako boli, da ne more živeti? Da se mu kar meša? In če ve, da bo ta bolečina kar trajala in morda postajala še hujša? Mar ni človeško, da taki osebi ponudimo lažji izhod s smrtonosno injekcijo? Lažji izhod?
Prijatelj je svojo kariero namenil starostni depresiji in je na tem področju priznan strokovnjak. Povedano drugače, življenje je posvetil temu, da je starostnikom, ki jih je teža preizkušenj in bolečin starih let spravila v obup, pomagal pokazati lučko na koncu tunela in prepoznati v tistih nekaj dnevih, ki jim še ostajajo, radost in dostojanstvo. Čeprav je konec blizu – in je težko ne obupati. Kdor je že tako ali drugače imel opravka z depresijo, ta razume, kako prihuljeno ta bolezen človeka prepriča, da ni nobenega izhoda več. V razmerah, kjer bi zdrav človek ne le uspel, ampak verjetno celo blestel, takšen bolnik ne vidi nobene prihodnosti in mu je vse pretežko. Potrebuje pomoč – ne le v psihoterapevtski obliki, ampak tudi z zdravili. Naša družba samomora ne podpira, ampak ga razume kot bolezensko znamenje depresije. Ne vem, zakaj bi bila glede tega evtanazija izjema. Je pa res, da so pacienti “na aparatih” silno dragi za zdravstvo – mar ni zanimivo, da je evtanazija najbolj “popularna” v državah z močnim socialnim zdravstvom. Morda pa je tako, da je dozdevno usmiljenje evtanazije v resnici samo poskus varčevanja pri javnih stroških. Človeka, ki nima več “potenciala”, odstraniti – sploh če si to sam želi. A pri čem potegnemo črto tega potenciala? (Kot smo podobno potegnili črto pri splavu.) Bati se je, da bo v družbi ta meja zdrsnila predaleč. Da bo dozdevno usmiljenje dejansko postalo krutost.
Naslov tega pisanja je parafraza naslova drobnega dela p. Romana Tominca Zakrament poslednjega usmiljenja, ki govori o bolniškem maziljenju. Ne mazilimo, ker kaj zelo bi upali na neko čudežno ozdravljenje – ta zakrament je mišljen kot vir moči za spoprijemanje s preizkušnjami bolezni in bolečine. Da človek tudi poslednje korake svojega življenja prehodi z dostojanstvom. Ni dostojanstvo v tem, da v svoji nemoči vzame usodo v svoje roke s samomorom – dostojanstvo je v tem, da opravi svoje poslanstvo in se bori do konca. Dejanje poslednjega usmiljenja zato morda ni smrtonosna injekcija, temveč antidepresiv.
