Blagoslavljajmo drugačnost! Blagoslavljajmo meje, ki ne ločujejo!

“Frančiškanska jesen” na Goriškem: g. Luigi Maria Epicoco o skrivnosti drugačnosti, ki je Božji dar, ter o Frančiškovi poti iz Babilona sodobnosti in samote v občestvo

V svetem letu in letu čezmejne evropske prestolnice kulture sta goriško in novogoriško bratstvo Frančiškovega svetnega reda v začetku oktobra, okrog praznika velikega asiškega svetnika, organizirali domiseln niz srečanj z naslovom Frančiškanska jesen. Ta se je začela s prav posebnim gostom, mladim italijanskim teologom in filozofom, ki je znan tudi kot pisatelj in medijska zvezda. Predvsem pa je to eden izmed tistih duhovnikov, ki znajo spregovoriti današnjemu človeku, se ga dotakniti.

G. Luigi Maria Epicoco, rojen leta 1980 v Apuliji, duhovnik v Abrucih, je 1. oktobra v (polni) goriški cerkvi pri kapucinih govoril o meji in upanju, pravzaprav o najglobljih razsežnostih človeškega življenja. Pa tudi o sv. Frančišku in še marsičem. Predstavil je tri “slike”, med eno in drugo je nekaj pesmi Marca Frisine zapel zbor župnije Sv. Duha iz Gradišča ob Soči.
MEJA, DRUGAČNOST IN NAPOR

Pojem meje ima največkrat opraviti z zlom, sovraštvom, vojno, nepravičnostjo, je začel g. Epicoco. In vendar moramo biti pozorni, ta beseda je namreč lahko dvoumna, lahko se uporablja za dobro ali zlo. Merilo presojanja kristjanov razsvetljuje evangelij, Božja beseda nam pomaga gledati na stvari z drugačne perspektive. O “predhodniku vseh naših tegob” nam Sveto pismo pripoveduje že v svoji prvi knjigi, v Genezi. Delitve obstajajo v družini, na službenem mestu, v vsaki človeški skupnosti. Zato iščemo meje, ki bi nas branile pred odnosi, ki nam niso v oporo, temveč v nadlego. “Videti drugačnost kot problem je skušnjava, ki se pojavlja v politiki, kulturi, tudi v veri.” Naporno je živeti v zapletenem svetu, v katerem živijo drugačni ljudje. Drugačnost lahko postane nož, ki zareže in povzroča bolečino. Zato je človek od nekdaj iskal idealen svet, v katerem ne bi bilo treba biti drugačni, v katerem bi bili vsi na isti strani, brez potrebe, da bi se soočali z drugačnostjo. “Različnost, mnogoterost, zapletenost so nekaj grdega, kar moramo čim bolj zmanjšati, da bi mirno sobivali … A smo res prepričani, da je ta perspektiva pravilna? … A ni možno, da je celo v meji nekakšen blagoslov?”

V Genezi je zgodba o babilonskem stolpu. Pripoveduje o tem, da je vsa zemlja nekdaj imela en sam jezik in eno samo govorico. “Če imamo en sam jezik, se razumemo, ne potrebujemo meja, to je idealen svet …!” Ljudje so začeli graditi mesto in stolp, katerega vrh bi segel do neba. Gospod je stopil dol, zmešal njihov jezik in jih razkropil po vsej zemlji. Razblinil je človekove sanje. “Je storil nekaj zlobnega?” To, kar se je zdelo neverjetno lepo, je bilo v resnici čisti narcisizem. Vsi bi se morali prilagoditi eni ideji, eni viziji sveta. Za narcisa je najpomembnejše, da se vsi prilagodijo njemu; njegove sanje so uničiti drugačnega. “V takšni viziji obstajajo cvetice? Da, samo marjetice. Obstajajo drevesa? Ja, samo smreke. Obstajajo živali? Seveda, samo mačke.” Uniformiranje bi se lahko zdelo nekaj imenitnega, in vendar lahko povzroča tudi veliko gorja. “Predstavljajte si družino, ki v želji po uniformiranju ne upošteva različnosti članov. Otroci morajo biti vsi zdravniki ali vsi inženirji … Predstavljajte si Cerkev, ki zamenjuje občestvo z uniformiranjem … Tako izključi Svetega Duha, ki je pravo nasprotje od uniformiranosti, saj poživlja vse, kar je drugačnega, in vse povezuje v eno.” Včasih res želimo biti skupaj in graditi mir, toda s kulturnimi, političnimi in verskimi projekti, ki niso nič drugega kot sistemski narcisizem. “Zaradi tega nam Bog podarja zmedo, sooča nas z dejstvom, da smo drugačni. Različnost zahteva napor, tega pa nimamo radi!” Če govoriš drugačen jezik, se moraš potruditi, da razumeš drugega. “A ni prav to veliki izziv?” Ne gre za to, da drugemu prepovem uporabljati njegov jezik. Če se hočeva razumeti, se morava oba potruditi, upočasniti morava korak, prisluhniti morava drug drugemu, čeprav to zahteva trud. “V naporu je skrivnost vsega.”

V past smo padli, ko smo začeli gledati na vse, kar je drugačno, s prezirom in odporom. Veliki izziv je “spoznati, da drug potrebuje, da ga ‘prevedemo’, razumemo, dosežemo”. Naučiti se moramo potrpežljivosti in ponižnosti, pripravljenosti “stopiti v drugačnost drugega”. Brez skušnjave, da bi druge delali sebi podobne oz. bi jih “brisali”. Vsi imamo svoje ideje, pričakovanja in bi radi, da bi jih drugi delili z nami. “Razumeti se je najpomembnejši človeški poklic.” Bog nam ni dal samo življenja, ni ustvaril samo stvarstva okrog nas. Da bi vsak od nas resnično živel svojo človeškost, nas je naredil drugačne. Kjer človeška skupnost hoče izničiti to, kar je drugačnega, tam ni več človeškega, tam se začenja tragedija ideološkega.

Današnji “Babilon” je moda. Naša kultura ciklično proizvaja vzorce, ki jim vsi skušajo slediti. Ne gre samo za način oblačenja ali pričesko, temveč tudi za način, kako gledamo na svet, kako sodimo druge. Prepričani smo, da nam prilagajanje takim vzorcem omogoča, da bi bili bolj povezani. “Teologija temu pravi posvetnost. To je bolezen, ki jo kristjani moramo odstraniti iz našega življenja.” Sv. Pavel piše: Ne prilagajajte se miselnosti tega sveta! Babilon vsak dan trka na naša vrata. “Potopljeni smo v mode, v posvetne poglede.” Čeprav hodimo v cerkev in molimo, izven cerkve živimo kot vsi drugi. “Kaj nam pomeni, da moramo hoditi proti toku?” Krščanstvo bi moralo biti “problem” za ta svet … Jezus je rekel, da je prišel na svet, da bi vrgel ogenj, da bi prinesel razdeljenost (Lk 12). “Če naše krščanstvo izgubi svojo preroškost in protiposvetnost, čemu sploh služi? Nam gre zgolj za to, da ohranjamo lepoto cerkve in tradicionalno procesijo?” Če živimo kot vsi drugi, kaj sploh še delamo tu? Kakšen je smisel evangelija, če ne to, da povzroča pohujšanje? “Evangelij govori vedno v nasprotju s tem, kar govori svet.” Svet pravi, da moraš biti prebrisan; evangelij uči, da moramo nastaviti drugo lice. Svet trdi, da moraš vzeti življenje drugemu; evangelij ga uči darovati. Zato bodimo pozorni: za našo željo, da bi podrli zidove in meje, ni nujno iskanje skupnosti, občestva. Za tem je včasih načrt, da bi se uniformirali, da bi se drugi odpovedal temu, da bi bil to, kar je. “To ni pot pomiritve, to je pot razčlovečenja.”

“Drugi, drugačen, tuj: to so darovi, ne pa grožnja ali nevarnost.” Skrivnosti drugega ne moremo nikdar spoznati do dna, “Gospod je hotel, da smo med sabo tako drugačni, da nam bo vedno kaj uhajalo.” Zato “blagoslavljajmo to, kar je drugačno! Blagoslavljajmo mejo, ki določa, da jaz pridem do tja, ti pa od tod dalje. Gre za to, da blagoslavljamo istovetnost vsakogar. To je nasprotje Babilona. To je bogastvo, ki ga je Gospod daroval vsakomur izmed nas.”

ENKRATNI, NEPONOVLJIVI IN NESKONČNO SAMI?

Z drugačnostjo nas je torej Bog rešil narcisizma. Vabi nas, da z naporom gremo iz sebe. Da lahko razumemo svoje življenje, moramo iti iz sebe, stopiti na pot eksodusa. Ne sprejmimo uniformiranja! Vsakdo od nas je enkraten in neponovljiv, ima pravico biti to. Posledica tega, da je vsakdo izmed nas edinstven, pa je samota. Ko kdo vzame zares svojo edinstvenost, izkusi samoto. Čuti, da ga nihče ne razume do dna. Ko to edinstvenost privedemo do skrajnih meja, začenjamo razumevati, kaj je pekel. Biti sredi med drugimi in čutiti, da te nihče ne razume, je pravi pekel. Ljudje so pripravljeni odpovedati se sebi, samo da se ne bi čutili osamljeni. “Velike manipulacije se dogajajo, ker se ljudje nočejo čutiti sami. Zato se žrtvujejo za skupino, za sektaški pogled na svet, na Cerkev.” Tista samota pa v resnici za vsakogar izmed nas lahko postane blagoslov. “Kdo nas lahko reši? Kaj nam pravi naša vera?” Jezus v evangeliju ne govori abstraktno, ljudi kliče po imenu, mu je mar zanje. Z vsakim želi vzpostaviti oseben odnos, kajti vsakdo je zanj enkraten, njegov pogled se želi srečati s pogledom vsakega izmed nas. Krščanstvo ni abstraktna veda. Je poklicanost. Pred Njim ima vsak enkraten posameznik svoje mesto.

Izkušnja naše vere je vedeti, da v najgloblji osebni samoti nismo sami. Bog-z-nami je prišel na svet, da bi vsakega resno vzel v njegovi osamljenosti. Kristjani verujemo, da nismo sami niti takrat, ko se čutimo sami, niti v uri smrti. Osamljeni ljudje lahko postanejo tudi hudobni, ker se ne čutijo ljubljeni, razumljeni. Jezus pa je prišel prav zato, da bi vzel nase našo samoto.

“Najlepša posledica binkošti je, da je Sveti Duh učence odgnal iz zaprtega prostora in oni so začeli govoriti ljudem različnih narodov in jezikov. Vsi so jih razumeli, vsak v svojem jeziku …” Niso se naučili vseh jezikov; njihov način govorjenja pa se je dotaknil najglobljega jezika, ki je v srcu ljudi. “Sveti Duh omogoča sporočanje, ki premaga človekovo samoto. Kjer je duh, tam se ljudje sporazumevajo. Kjer je duh, tam so ljudje lahko različni. Vsak je to, kar je, in vendar se razumejo. Kjer je duh, ni uniformiranja: tam je občestvo, ki lahko obstaja samo tam, kjer so ljudje različni.” Zato ne bojmo se samote! Ta je del nas, vsi se vsaj malo čutimo sami, “tudi tisti, ki mislijo, da imajo veliko znanja”. V resnici nismo nikdar sami, včasih pa se tega ne zavedamo. “Za to potrebujemo milost, duha, nekoga, ki nam predoči to resnico.” Ko čutiš, da te nekdo razume takega, kakršen si, “izkusiš Božjo milost in drugi niso več tvoji sovražniki, temveč prijatelji”. Takrat “nisi več prestrašen, ampak si želiš ljudi iskati, spoznavati, srečevati”.

SVETI FRANČIŠEK, VSEM RAZUMLJIVA GOVORICA

V zadnjem delu predavanja je Epicoco spregovoril o nekom, ki je vse to izkusil na lastni koži. Življenje sv. Frančiška Asiškega se je začelo z “babilonskim sindromom”: bil je potopljen v posvetnost, talec narcisizma, blodenj o vsemogočnosti. Hotel je postati velika osebnost, pomemben vitez. Bog ga je rešil tako, da “mu je podaril krizo”. Izkusil je poraz, ponižanje, nemoč. “Ne smemo se bati kriz, ne smemo se ustrašiti, ko nam življenje podari poraz.” To so pomembni prelomni trenutki, odskočne deske. Podobno velja za krize v skupnostih, v Cerkvi, v zgodovini. “Hudo je le, če nas ti porazi ničesar ne naučijo.” Frančišek je mislil, da je vse razumel, da drži svet v rokah, da ga lahko obrača, kot hoče, pa je bil pahnjen v samoto, v kateri se je počutil majhen, neznaten. Ni razumel, kaj se dogaja, kaj mora narediti. Življenje ga je strlo, ponižalo in prisililo, da je postal ponižen. V trenutku, ko mu je pobralo vse, je odkril, da sam ni Bog, temveč preprosto ustvarjeno bitje, ki nujno potrebuje, da ga kdo vzame zares v njegovi samoti. Skozi ta poraz je v njegovo življenje prišla svetloba. Čeprav je bil krščen in je redno sodeloval pri verskih praznikih, je evangelij zanj šele tedaj postal govorica, ki jo je začel razumevati; spoznal je namreč, da je živ in resničen, da ga sili v sprejemanje odločitev. Čutil je, da ga Jezus razume, zato je postajal vedno bolj to, kar je v resnici bil; pa čeprav so ga ljudje razumeli vedno manj … Ko se je pred škofom in množico slekel, se je odpovedal modi, posvetnosti, Babilonu. “Tedaj je bil končno to, kar je res bil,” drugačen, enkraten. Pustil je, da ga Bog prime za roko in iz njega naredi edinstveno umetnino. Okrog njegove samote so se zbrali številni bratje, ljudje so ga iskali, ker so čutili, da je našel zaklad, čeprav še sam ni vedel, kaj bo iz njega. Dotaknil se je dna, svojih meja in šel iskat druga obzorja. Našel jih je v revnih, zavrženih, gobavih. “Vedel je, da mu ti lahko dajo nekaj, česar mu nihče drug ne more dati.” Ničesar niso imeli, trpeli so, upali. Frančišek ni hotel več graditi stolpa, da bi dosegel Boga; z evangelijem v rokah je živel iz dneva v dan. Bratstvu je dal pravila, vodenje je prepustil drugim, sam pa se je vrnil v svoje uboštvo. Bil je zmeden, in vendar je zaupal Bogu, ki je še naprej usmerjal njegovo življenje. “Postal je nova govorica”, ki so jo razumeli tudi ljudje, ki so ga zavračali. “Vsakdo ga je slišal govoriti v lastnem jeziku.” Bil je drugačen, in vendar so ljudje čutili, da jih razume, da zmore ujeti nostalgijo, ki je prisotna v srcih vseh. “Če pustiš, da te Božja ljubezen napolni, postaneš sredstvo njegovega miru.”

Kako si lahko predstavljamo mejo, ki ni zid, obramba? Kako lahko spoštujemo drugačnost, ne da bi ta postala nekaj sovražnega? To lahko storimo, če se vrnemo v svojo notranjost, v duhovno življenje, tam postanemo osebe, ki dopuščajo, da jih Bog napolni s svojo milostjo, “tam najdemo delavce za mir”. Če hočemo v našem razdrobljenem svetu graditi mir, moramo – kot Frančišek – pustiti, da nas Bog napolni s svojo milostjo, da nas “obdela”. Pripravljeni moramo biti podreti svoje stolpe, sprejeti, da smo samo ustvarjena, ponižna bitja, ki ne zmorejo vsega. Tedaj bomo na meji lahko govorili jezik, ki ga bodo vsi razumeli. “Vsakdo od nas lahko postane nov in vsem razumljiv jezik.”