Brezbožni novi svet
Na stopnicah (201)
Zadnjič sem v novicah prebral, da ima neka država (mislim, da Francija) ministrstvo za sekularizem. Če nisem česa narobe razumel, je torej religija tako huda kuga človeštva, da mora biti njenemu izkoreninjanju in zamejevanju namenjeno kar celotno državno ministrstvo. Podoben občutek dobivam, ko zadnje čase berem slovensko šolsko zakonodajo in predpise – samo vere in konfesionalnega nikakor ne v šole! Členi, ki se posvečajo avtonomiji šolstva, se ukvarjajo skoraj izključno z avtonomijo od cerkvenih vplivov (samo politične stranke so očitno še večja grožnja tej avtonomiji); nikjer recimo besede o avtonomiji od ekonomskih vplivov, od dobička in podjetij, avtonomiji od aktualne oblasti ali avtonomiji od vsemogočnih staršev. Zadeva ni žaljiva, ampak je pravzaprav otročja: kot pubertetnik, ki z jezo zaloputne vrata in pobegne od doma, ker je tam pač vse narobe. Dobro je upoštevati, da je bila Cerkev še ne tako dolgo nazaj ena ključnih vzgojno-izobraževalnih ustanov, njen verouk se je vedno dopolnjeval z izobraževalnimi napori države. Da se je prejšnjemu režimu zdelo nujno z njenim vplivom obračunati, je jasno. Razumemo lahko tudi, da se je francoskim revolucionarjem zdela vse preveč spajdašena z monarhijo, da bi ji zaupali. Ampak v današnjem času, torej času pluralizma, demokracije in načeloma verske tolerance, pa takšnega odnosa ne bi pričakoval in ga ne moremo zagovarjati. Preseči moramo miselnost kulturnega boja, kjer se strani med seboj gledata ne samo s prezirom, ampak kar s sovraštvom. Kjer verni v nevernih vidijo kar hudičeve poslance in serijske grešnike – neverni pa vse vernike tlačijo v en koš ovc z opranimi možgani in plašnicami na očeh. V takšnem gledanju ni nič pluralističnega in ne demokratičnega, je – v nasprotju z logiko humanizma – zanikanje dostojanstva sočloveka samo na podlagi njegovih idej. Kdor se je vsaj malo pogovarjal z verniki, ve, da je marsikdo kritičen do Cerkve, nekaterih idej in dejanj (in tako je prav). In vsak drugi ateist bo na koncu priznal, da “nekaj višjega pa je” in ima bolj težave z institucionalizirano religijo in njeno zgodovinsko krivdo kot pa res s teologijo in presežnim. Ampak trenutno položaj še zdaleč ni uravnotežen: kot znanstveno, razumno in sodobno se razume le ateistično stališče, verovanje pa kot bolj neko infantilnost, ki je iz usmiljenja do naivnih ne izkoreninimo preveč naenkrat in korenito. Kot se pač ne sklanjaš, da bi izpulil osamljeno travico med tlakovci, pač pa pustiš, da jo požge sonce. Ko se je zagon humanističnega dirjanja za napredkom, znanjem in denarjem malce upehal in tudi krepko poneumil, je morda čas, da se neha sprenevedati glede mesta vere in religije v družbi. Da je torej religiozna razsežnost legitimen del človekovega bivanja, verski obredi in zbiranje pa normalen del družbe. Da je ateizem zgolj eden od odgovorov na vprašanje o Neskončnem. Da (premišljeno) religiozno gledanje niti ne nasprotuje znanosti niti ne ugonablja družbe, pač pa jo v marsikaterem smislu vzpostavlja in osmišlja. Da je izganjanje religije iz šole podobno smešno, kot bi iz šole izganjali umetnost ali matematiko. Da je religiozna znanost enako legitimna kot katerakoli druga humanistična znanost – in smo lahko do nje tudi enako znanstveno zahtevni (ne lahko, moramo biti!). Takšen premik družbene paradigme sploh ne bi pomenil samo prenehanja kršenja verske svobode vernim državljanom – obenem bi tudi spodbodel soočenje cerkvenega (in religioznega) nauka in struktur s sodobnim kritičnim umom in njegovo zahtevnostjo; saj dobro vemo, kako je žal vedno znova Navdih in Nauk (ter zraven še tradicija) dobrodošel izgovor, da se s sodobnimi vprašanji ni treba soočiti na trezno premišljen način. In kako izganjanje struktur Cerkve iz družbe povzroča, da pravni, upravni in organizacijski standardi v njej niso na isti ravni kot v ostali družbi. Skratka, da bi bolj kot ministrstvo za sekularizem potrebovali versko ministrstvo.
