Ko britanski glam rock skupine The Darkness sreča furlansko publiko v Majanu

Kljub več kot dvema desetletjema na sceni britanska skupina The Darkness še vedno igra z iskrico v očeh. Znana po eksplozivnih nastopih, samoironiji in brezkompromisnem rocku, je v soboto, 2. avgusta, na edinem italijanskem postanku svoje turneje Dreams On Toast zavzela koncertno prizorišče v Majanu in še enkrat dokazala, da prava odrska karizma nikoli ne zastara. Dogodek so organizirali združenje Pro Majano, Dežela FJK in PromoTurismoFVG.

Turneja nosi naslov po studijskem albumu Dreams On Toast, ki ga je skupina izdala v letošnjem marcu, in se je začela spomladi v Evropi, konec avgusta pa se bo selila v Severno Ameriko, kjer bo skupina imela več kot 40 nastopov v ZDA in Kanadi. Zadnji album je požel dobre kritike in pomeni vrnitev k bolj surovemu, neposrednemu in zabavnemu zvoku.

The Darkness so nastali leta 2000 v angleškem Lowestoftu, ustanovila sta jih brata Hawkins. V prvih letih je skupina zaslovela s svojim rockom, ki je prodrl na svetovno glasbeno sceno. Podpisali so se pod znane hite, prodali milijone plošč in osvojili vrhove glasbenih lestvic v številnih državah po svetu. Preboj so doživeli leta 2003 z albumom Permission to Land, ki se je prodal v več kot 1,3 milijona izvodih samo v Združenem kraljestvu in skupino zapisal med zvezde britanskega rocka. Značilni falzet pevca Justina Hawkinsona, glam estetika in duhovitost so postali njihov zaščitni znak. Po razpadu leta 2006 in ponovni združitvi leta 2011 so nadaljevali z izdajanjem albumov in koncertiranjem po vsem svetu.

The Darkness so redni gostje italijanskih poletnih festivalov, v Majanu pa so že nastopili leta 2019. Na tokratnem koncertu so občinstvo pred njimi ogreli domačini Overlaps, alternativna rockovska skupina, ki je oder napolnila z energičnim in zrelim nastopom med temačnimi zvoki in privlačnimi melodijami.

Nekaj po 21.30 so na oder stopili pevec Justin Hawkins skupaj z bratom Danom Hawkinsom (kitara), Frankiejem Poullainom (bas) in Rufusom Tigerjem Taylorjem, sinom slovitega Rogerja Taylorja iz skupine Queen, ki je sedel za bobne. Začetek koncerta so zaznamovale tehnične težave z zvokom in očitno tudi Justinov glas še ni bil ogret, vendar je kasneje vsekakor zapel na visoki ravni z eksplozijo rifov z novega albuma, kar je dokazalo, da The Darkness niso le nostalgična atrakcija, ampak imajo še marsikaj za povedati. Skladbe, kot so Walking Through Fire in The Longest Kiss, so pokazale, da se skupina še vedno razvija z značilno ironijo in rockersko suverenostjo. Seveda pa so množico najbolj razvneli stari hiti. Love Is Only a Feeling, Growing on Me in predvsem I Believe in a Thing Called Love so koncertno prizorišče spremenili v skupinsko petje, Justin pa je mojstrsko vodil občinstvo skozi smešne dialoge, improvizacije in gledališke vložke. Pevec že od nekdaj slovi po norih akrobacijah na odru in tudi tokrat je že med Get Your Hands Off My Woman naredil stojo na glavi, med skladbo I Hate Myself, ki je sklenila koncert, pa je med igranjem kitare stal na eni nogi, medtem ko je drugo položil prek kitarskega vratu. Med The Longest Kiss se je razkazal v vlogi kitarskega solista, med Givin’ Up in Friday Night pa je občinstvo resnično ponorelo.

Vsi člani skupine so nastopili sproščeno in dokazali, da je oder še naprej njihov dom. Italijanska publika jih ima še vedno rada, saj so na prizorišče privabili kakih 2500 obiskovalcev, ki so tudi vseskozi sodelovali s petjem refrenov, skakanjem in ploskanjem.

V času nostalgičnih turnej in vračanj iz preteklosti The Darkness dokazujejo, da niso le senca samih sebe, temveč živa, neukročena skupina, ki točno ve, kdo je in kaj želi ponuditi. V Majanu so pred navdušeno in pisano množico uprizorili spektakel, ki je povezal dolgoletne oboževalce in nove radovedne poslušalce.

Kljub vzponom in padcem v industriji so The Darkness ostali zvesti svoji viziji, rocku, ki je hkrati teatralen, smešen in profesionalno odigran. Koncert v Majanu je bil najboljša potrditev tega: ura in pol čistega rock‘n‘rolla, bleščic, kitar in samoironije.