V Raštelu je zaživela nova trgovina naravnih vin

POGOVOR – Novo čezmejno združenje vinogradnikov Senza meja je nastalo, da bi se člani skupaj izobraževali in napredovali

V Raštelu je prejšnji teden združenje Senza meja odprlo novo trgovino, ki želi postati prostor srečevanja mladih vinarjev. Prostor so odprli v sredo, 23. julija, ko so v Hiši Krainer organizirali degustacijo vin vključenih vinarjev ter ob prijetnem druženju s številnimi prijatelji iz vinogradniškega sveta in mnogimi zainteresiranimi nazdravili novi organizaciji ter prihodnjim pobudam.

Združenje povezuje predvsem mlado generacijo vinogradnikov z obeh strani meje in trenutno šteje že petindvajset članov. To so: Nikolas Juretič (predsednik), Ivana Radikon (podpredsednica), Peter Radović, Marta Venica, Luca Dellisanti, Davide Gaggiola, Carlo Montanar, Jannis Paraschos, Valentina Terpin, Marco Pecorari, Mitja Sirk, Tamara Podversič, Kristian Keber, Tereza Keber, Jakob Zidarich, Matteo Bensa, Cora Basilicata, Federico Stroppolatini, Zsoka Fendrik, Maja Reja, Martin Klinec, Anže Ivančič, Toni Blažič, Tamara Lukman in Gregor Pietro Viola.

V prenovljenem prostoru v Raštelu 36, kjer ima združenje tudi sedež, bodo prodajali vina vključenih vinarjev. Prodajalna bo odprta ob torkih in petkih med 11. in 13. ter med 17. in 22. uro. Ob odprtju trgovine smo bolje spoznali dva člana združenja Senza meja.

LUCA DELLISANTI

Goričan s študijskimi in delovnimi izkušnjami na področju genetike je pred štirimi leti ustvaril znamko vin Okùs. Danes je član združenja Senza meja.

Kako se je začela tvoja poklicna pot vinogradnika?

Moja družina ni imela vinogradov, sam pa sem se tega lotil iz nič leta 2021. Zanimanje za svet vina se je začelo že prej, ker sem vedno imel veliko prijateljev kmetov in vinogradnikov. Vse se mi je zdelo privlačno, a hkrati neznano. Izobraževanje na tem področju se je začelo v Londonu, ko mi je žena podarila tečaj o vinu pri organizaciji WSET. Tam sem spoznal bogat in raznolik svet vina.

Ko sva se vrnila v Italijo, sem se odločil, da bom kariero usmeril v pridelavo vina. Začel sem se izobraževati in zbirati izkušnje pri briških vinarjih. Pomagali so mi še posebej prijatelji iz družin Radikon, Mužič in Paraschos. Nato sem začel delati kot svetovalec za vinogradnike pri podjetju Perleuve iz Krmina. Tam sem spoznal Davida Gaggiola. Skupaj sva začela razvijati najini podjetji iz niča. Drug drugega sva podpirala in si delila ideje.

Še vedno skupaj razvijava vsak svojo znamko vin, ob tem pa so nama v veliko pomoč tudi člani družin, brez katerih ne bi bilo mogoče izvesti česa takega.

Kaj proizvajaš?

V veliki meri gojim tokaj. Vinogradi se nahajajo v nižinskem delu Krmina. Pri vinih sledim lastnim okusom. Všeč so mi vina z manj alkohola, ki niso pretežka, igram se s kislinami, da so bolj pitna. Takšna vina tudi proizvajam.

Katero je tvoje vodilo pri delu?

Zame je zelo pomembno, da se pri delu ne omejujemo s predsodki in idejami ali metodami, ki nam jih vsiljujejo drugi. Sam imam bolj znanstven pristop k delu, tako v vinogradu kot v kleti. Zelo pazim na škropljenje in na količino bakra. Uporabljam matematične modele, ki so jih razvili že pred leti in so še vedno aktualni. Sodobne naprave mi pomagajo meriti različne parametre, na podlagi katerih vem, kdaj je pravi trenutek za škropljenje, kolikšna je ustrezna doza škropiva ipd.

Veliko tudi opazujem vinograd, stalno spremljam spremembe in se na podlagi tega odločam, kaj narediti. Tako lahko zmanjšam stroške in zunanji vpliv na rastlino ter pridelek.

Imamo veliko srečo, da živimo v okolju, kjer lahko s primernimi metodami močno omejimo zunanji vpliv na pridelek. V določenih legah je mogoče pridelati zdravo in kakovostno grozdje z minimalnim zunanjim posegom.

Komu je namenjeno tvoje vino?

Moje vino je namenjeno tistim, ki imajo podobne okuse kot jaz. Najpomembnejše je, da je vino pitno. Če ima več kisline in manj alkohola, lahko brez težav spiješ dva kozarca.

Kaj je Senza meja?

Senza meja je čezmejno združenje mladih vinarjev. Trenutno šteje petindvajset članov iz Italije in Slovenije. Sprejemamo tudi nove člane, vendar morajo pri pridelavi vina spoštovati določene pogoje. Združuje nas pošten odnos do dela, do narave, pridelkov in ljudi, ki pijejo naše vino.

Kako je nastalo to združenje?

Vinarji, ki pridelujemo vina na naraven način, smo spoznali, da moramo delovati povezano. Z ustanovitvijo združenja smo končno dobili priložnost, da se srečujemo, pogovarjamo in si izmenjujemo ideje ter mnenja. Zveni banalno, ampak v vsakodnevnem tempu teh trenutkov skorajda ni, ker smo majhne kmetije, polno zaposlene s kletjo, promocijo, birokracijo itd.

Zato smo ustvarili fizični prostor, kamor bomo lahko zahajali in kjer se bo to končno dogajalo.

Podnebne spremembe so stalnica, s komercialnega vidika pa je težko prodreti kot posameznik. Ker nas je v društvu veliko, vsak prinese svoje izkušnje.

V Raštelu ste odprli trgovino. S čim se bo še ukvarjalo društvo?

Glavni namen je stalno izobraževanje. Poleg tega, da se učimo drug od drugega, želimo s sredstvi, ki jih bomo zbrali s prodajo vin v trgovini, kriti stroške za izobraževalne vsebine za člane – to so lahko potovanja v druge vinorodne regije ali svetovanja zunanjih strokovnjakov.

Senza meja je združenje, namenjeno teritoriju. Smo mali kmetovalci, a nas je veliko. Vzdržujemo zemljo, negujemo okolje – in s tem skrbimo tudi za ljudi, ki živijo tukaj.

Društvo združuje mlade vinogradnike tako z vinogradniških kmetij komaj na začetku poti kot iz družinskih podjetij z dolgo tradicijo. So mladi bolj dovzetni za naravno pridelavo vin?

Da, mlajša generacija razume, da je spodbujanje takšnega načina pridelave pomembno. Prejšnja generacija ni imela dovolj možnosti, da bi ustvarila kaj podobnega. Danes pa živimo v povsem drugačnih časih.

Še posebej se je treba znajti na drugačen način pri prodaji, ker se trg hitro spreminja in razvija. Zato čutimo potrebo, da je treba narediti nekaj skupnega. Že sama trgovina je edinstvena pobuda, česa takega v mestu še ni bilo.

ANŽE IVANČIČ

Bric, doma iz Biljane v Goriških brdih, se z vinogradništvom ukvarja že več let. Danes stekleniči vino pod znamko Anže in je eden izmed članov novega združenja Senza meja.

Kako si se lotil vinogradniškega poklica?

Poklic v vinogradniškem svetu sem izbral sam, iz veselja do tega. Moji predniki se s tem niso ukvarjali. Na začetku sem vse vinograde imel v najemu, zdaj pa imam postopoma tudi svoje.

Vse se je začelo že, ko sem imel 14 let in smo s prijatelji začeli odkrivati delo v kleteh v naši in sosednjih vaseh. Takrat sem se začel spraševati, kako je mogoče, da ima vsaka klet vsako leto vino z enakim okusom. V Biljani je živel pokojni Milče, o katerem so vsi v vasi govorili, da ima pokvarjeno in umazano vino. Meni pa je bilo to vino všeč, zato sem ga vprašal, kako to, da je njegovo vino drugačno od drugih. Rekel mi je: “Moje vino ni drugačno — od ostalih je drugačno, moje je vino.” On me je prvi usmeril v to. K sreči sem potem dobil tako delovno mesto, kjer sem se lahko veliko naučil.

Kaj proizvajaš?

Vino. Svojega vina ne promoviram kot oranžno, ne amber, ne jantarjevo, tudi ne kot naravno. Enostavno delam vino tako, kot so ga delali pred sto leti.

Zakaj si se za to odločil?

V to me je prepričalo nekaj starejših ljudi iz moje vasi, ki so danes žal že pokojni. Oni so bili edini, ki so me lahko kaj naučili, in sem jim za to hvaležen. Kar učijo danes v šoli, je vse nasprotno temu, kar so delali nekoč.

Kaj pomeni naravna in “prava” metoda proizvajanja vina?

Delam to, kar so delali že od antike naprej. Nimam oznak EKO ali BIO, ker mi je samoumevno, da moram spoštovati naravo in pravilno ravnati s svojimi izdelki. Ne uporabljam umetnih gnojil niti sistemičnih škropiv ali herbicidov. Kot pa je bilo vedno v kmetijstvu, uporabljam “vederjul”, torej baker in žveplo.

Ne igram se igre, katero vino bo imelo rekordno majhno količino sulfitov, kot je to danes v modi. Če ima šalam manj kot 20 g soli, a zato smrdi – to zame ni uspeh. Isto velja za vino.

Kaj je zate vino?

Vino je del kulture. Če ti ni mar za kulturo in preteklost, potem ti ni mar niti za prihodnost.

Komu je namenjeno tvoje vino?

Vina ni nujno piti vsak dan. Razumem, da moja vina niso poceni – to pa zato, ker določena kakovost vpliva tudi na višino stroškov pri pridelavi. Po isti pošteni metodi se lahko prideluje vino, ki je po kakovosti vredno 5 evrov, pa tudi tisto, ki je vredno 50 evrov. Na ceno vpliva vztrajnost, da dosežeš določeno kakovost.

Kdaj in zakaj se je pridelovanje vina oddaljilo od naravne metode?

Velik upad je bil po mojem mnenju med letoma 1950 in 1970, ko se je v Brdih začela komercializacija. To pravim na podlagi tega, kar so mi povedali tisti, ki so me marsikaj naučili. Verjetno je ta zagon prišel iz Francije. Takrat so vinogradniki začeli uporabljati mineralna gnojila, selekcionirane kvasovke. Ko moštu dodaš tuje kvasovke, da ne zavre samo, je kot da bi drogiral otroka. Ta ne bo več imel svojega življenja.

Kaj pa filtracija vina?

Danes je 90 % vina filtriranega. Vino pa se ne sme filtrirati, ker mu s tem odvzameš materino dušico.

Prišlo je do paradoksa, da tisti, ki vino dela na pravilen način, to promovira kot naravno in nefiltrirano. To je po mojem mnenju napaka. Praviloma bi moral tisti, ki filtrira in moštu dodaja glivice, to označiti na steklenici.

Tvoja vina nimajo certifikatov.

Certifikata BIO in podobnih nisem dal in jih tudi ne bom dal na svoje steklenice. Ko ti vinogradnik takoj, ko vstopiš v klet, pokaže certifikat, po mojem mnenju nekaj skriva. Certifikata ne potrebujem, da bi dokazoval, kaj delam. Vino tudi ne potrebuje znamk, ker ko ga pokusim, vem, ali je bilo pridelano le iz mošta ali so mu dodali selekcionirane glivice in ga filtrirali.

Danes ima veliko pridelkov te oznake, čeprav so pridelani na neprimeren in nenaraven način. Veliko je vin, ki se prodajajo kot naravna, pa to niso, ker številne kleti izkoriščajo ta način pridelave v marketinške namene. Ko kdo poskusi tako vino in ga zavrne, se potem od te vrste vina oddalji in kasneje ne poskusi niti dobrih. Problem je tudi nepoznavanje, saj marsikdo misli, da so oranžna vina zaradi maceracije tudi naravna. A ni nujno tako.

Zakaj si pristopil k društvu Senza meja?

V društvo so me povabili in sem jim za to hvaležen. Na splošno sem zelo skeptična oseba in malokomu zaupam. Da pristopim, pa sem se odločil, ko sem videl, da so ostali člani vinogradniki, ki delajo kakovostne izdelke.