Analiza slovenskega jezika v Italiji, predstavitev znanstvene monografije SLORI-ja
Jezik, temelj vsakega naroda. Na jeziku sloni kultura, tradicija, zgodovina, predvsem pa svoboda vsakega naroda. Jezikovna svoboda je toliko bolj pomembna za pripadnike narodne manjšine, ki živijo v drugi državi. Tako velja torej tudi za nas, Slovence v Italiji.
Jezik je naše vse, brez slovenskega jezika ne obstajamo. Je osnova naše kulture in zgodovine ter zagotovilo naše prihodnosti. In kako lahko na čim boljši način zagotovimo to jezikovno prihodnost? Ena od najpomembnejših možnosti je, da ta naš zaklad ohranjamo v knjigah, ki bodo dediščina novim rodovom. Taka knjiga je zagotovo znanstvena monografija, ki je zagledala luč sveta pred nekaj meseci in ki nosi naslov Slovenščina v Italiji. Knjigo, ki jo je izdal Slovenski raziskovalni inštitut SLORI v sodelovanju s Filozofsko fakulteto v Ljubljani, so predstavili v petek, 23. maja 2025, v prostorih Narodne in študijske knjižnice v Trstu. Poleg urednice Matejke Grgič so o prispevkih v knjigi spregovorile profesorica Jadranka Cergol, profesorica Ana Toroš in sodelavka SLORI-ja Andreja Kalc.
Dogodek, ki je potekal pod okriljem Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm ter v sodelovanju s SLORI-jem in NŠK, je najprej uvedla profesorica in predsednica Slavističnega društva Vilma Purič. O znanstveni monografiji je povedala, da gre za zbornik, ki združuje prispevke različnih vrst in številnih raziskovalcev. Prispevali jih niso samo jezikoslovci, ampak tudi sociolingvisti, zgodovinarji in drugi strokovnjaki. Vsak prispevek v knjigi je opremljen s povzetkom v italijanščini in angleščini, to se pravi, da cilja na širši krog bralcev. Zbornik daje tudi nekatere odgovore na aktualna in pereča jezikovna vprašanja, prav tako pa razmišljanje, kako se jezik vpleta v literarna besedila. “Danes smo v neki situaciji, kjer nam je jasno, da so nujne korenite spremembe. Nujna je neka politika jezika,” je dodala Vilma Purič.
Dodatne tehnične in vsebinske informacije o znanstveni monografiji je zatem podala urednica Matejka Grgič. Knjiga, ki je izšla ob koncu prejšnjega leta ob peti obletnici delovanja skupine SLORI jezik, združuje prispevke različnih avtorjev in avtoric, ki so tesno povezani z inštitutom v različnih vlogah. Zbrane so bile torej raziskave z zelo različnimi metodologijami, je poudarila urednica in dejala, da gre v bistvu za sestavljenko različnih pogledov na slovenščino v Italiji. Med številnimi prispevki so prispevek z naslovom Demografska podoba slovenske skupnosti v Italiji Devana Jagodica, prispevek Sare Brezigar, Maje Mezgec in Zaire Vidau o jezikovni politiki, ki podaja analizo jezikovne krajine na naselitvenem območju Slovenk in Slovencev v Italiji, ter prispevek Susanne Pertot z naslovom Nove govorke in govorci slovenskega jezika ali pozamejčeni Italijani in Italijanke? Poti do slovenščine in identitetnih sprememb.
Na dogodku so, kot rečeno, bile prisotne tudi tri gostje, ki so prav tako zaslužne za nastanek knjige. Profesorica Jadranka Cergol, ki v zborniku analizira opuščanje slovenskega jezika pri slovenskih avtorjih, je najprej poudarila, da po njenem mnenju odnos do jezika pri nas ni negativen. “Mlajši avtorji se odločajo za pisanje v več jezikih, ne zapuščajo slovenskega jezika.” Mladi avtorji se torej odločijo za drugi jezikovni kod, ne zato ker se počutijo manj kompetentne, saj so na slovenski jezik navezani in ga cenijo, ampak zaradi tega, ker niso doživeli tistega jezikovnega odvzema, kot so ga starejše generacije, in imajo zaradi tega drugačen pogled na jezik.
O jezikovnem pregledu literarnih in drugih izdelkov pa je spregovorila Andreja Kalc, ki je za zbornik prispevala razmišljanje z naslovom Ustvarjalni potencial slovensko-italijanskega jezikovnega stika v slovenskem medijskem diskurzu v Italiji. Andreja Kalc ugotavlja, da so današnji zapisi živa besedila, ki so avtentična, velikokrat odražajo lokalno noto in so odraz izjemnega potenciala. Nazadnje pa je o literarni večjezičnosti v Benečiji, predvsem ženski, spregovorila Ana Toroš. Poudarila je dejstvo, da je literarna večjezičnost bogatejša na obmejnih območjih zaradi dvojezičnosti avtorjev. Presenetljivo v tem kontekstu je to, je še povedala, da si beneške pesnice večinoma same prevajajo svojo poezijo, kar daje še globlji pomen pesniškemu delu.
