Odprtje razstave umetnice Ejti Štih v Gorici, kjer se čopič sreča z besedo
“Ejti Štih se je dejansko rodila pri petindvajsetih letih, ko jo je leta 1985 pot zapeljala v Bolivijo,” s temi besedami je umetnostni zgodovinar Saša Quinzi predstavil eno najbolj prepoznavnih slovenskih slikark in ilustratork, znano po edinstvenem likovnem izrazu, polnem topline in družbene angažiranosti. Priložnost za predstavitev umetnice in njenih del je bilo odprtje razstave z naslovom Ko barve spregovorijo, ki spada v niz dogodkov Pesmi, zgodbe in pripovedi v risbi in besedi. Razstavo je v galeriji Kulturnega centra Lojze Bratuž organiziralo društvo Ars, še pred njenim odprtjem, v četrtek, 15. maja, pa je bil v KCLB na sporedu dogodek, namenjen goriškim osnovnošolčkom: otroci so z zanimanjem prisluhnili zgodbi Rumi in kapitan, ki jo je pripovedovala avtorica pesnitve igralka Saša Pavček, knjigo pa je ilustrirala Ejti Štih.
Umetnica se je rodila leta 1957 v Ljubljani. Po končani Akademiji za likovno umetnost je z več scenografijami, kostumografijami, ilustracijami in razstavami v domovini že uveljavila svoje umetniško ime. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado in Borštnikovo nagrado za scenografijo. Študirala je tudi v Zagrebu, leta 1982 pa se je “kot že formirana umetnica” preselila v Santa Cruz v Boliviji, kjer je našla nov dom in kulturni prostor, ki ga je pomagala sooblikovati. Saša Quinzi je spomnil, da se je več slovenskih umetnikov po končani študijski poti preselilo v tujino; med njimi je omenil arhitekta Vladimirja Susiča, Sergeja Hočevarja in Irene Mislej. “Ti ljudje so obogatili prostor, v katerega so se vživeli, zgodba Ejti Štih je podobna njihovim,” je še razložil Quinzi, ki je nato navzočim spregovoril o mnogih umetniških zvrsteh, v katerih je Ejti Štih doma. Njena dela se namreč gibljejo med ekspresivnim slikarstvom, karikaturo, oblikovanjem kostumov, grafiko in ilustracijo. V slogu, ki je pogosto ironičen in hudomušen, prepleta družbenokritične motive s fantazijskimi podobami. Njeno umetniško potovanje je raznoliko in barvito kot njene ilustracije, ki so obogatile številne knjige za otroke in odrasle – nekatere od teh ilustracij so na ogled v KCLB, in sicer do konca avgusta, vsak dan od 16. do 18. ter ob prireditvah ali po dogovoru.
Kot rečeno, je slikarka z izrazitimi, živahnimi barvami, med katerimi izstopata modra in rdeča – barvni podpis njenega prepoznavnega sloga – obogatila knjigo Saše Pavček Rumi in kapitan. Ilustracije odražajo družbeno angažiranost besedila, podobno kot besedilo so neposredne in komunikativne. Ilustracije posodobljene izdaje knjige Kokošji rod Josipa Ribičiča pa so ustvarjene v posebnem slogu: živalskim likom je umetnica predvsem s črno in rdečo barvo ter z močjo svojega čopiča vdihnila prave človeške značaje. Dela, ki jih je umetnica ustvarila za knjigo Rudolf in Vojko Alenke Juvan in Katarine Mahnič, oživljajo glavnega protagonista, Maistrovega konja Vojka, ki zgodbo pripoveduje s svojega zornega kota. Na ogled so tudi ilustracije neobjavljene knjige bolgarske pesnice in dela, ki ne spadajo na področje ilustracije. Taka so npr. novejša dela iz cikla Konflikti, kolaži, lepljenke in druge slike s pripovedno vsebino, pri katerih se umetnica postavlja v vlogo opazovalke.
“Ejti Štih je izrazit kolorist, skoraj vsaka slika ima močno barvno dominanto,” je dejal Quinzi, ki je razložil, da umetnica osnovno barvo razredčuje in s tem ustvarja atmosfersko globino, prostor, v katerem se gibljejo liki. Intenzivnost barv slikarka dolguje južnoameriškemu svetu, ki je “prvinski, krut, z močnimi kontrasti”. Po besedah umetnostnega zgodovinarja ne gre samo za nanašanje barv na platno, umetnica zna ustvarjati tudi s prazno površino, z belino ozadja, ki ga osmišlja z minimalnimi posegi na platno, daje prizorom kontekst, v katerem se razvijajo. Slikarstvo Ejti Štih označuje tudi izrazita gestualnost: faktura slike, poteze roke, čopiča so pri umetnici zelo prepoznavne, njena spontanost je sad večdesetletnega dela in poglabljanja. “V barvnih slikah ali tistih v bolj zamolkli barvni paleti je pristop umetnice do dela zavesten, končni rezultat pa izraža suverenost.”
Ob koncu se je umetnica zahvalila predsednici KCLB Franki Žgavec in povedala, kako je sploh prišlo do sodelovanja s Sašo Pavček: pesnik Tone Pavček, Sašin oče, je napisal knjigo Jurij Muri v Afriki, Ejtina mama Melita Vovk, ki je bila takrat noseča, pa jo je ilustrirala – “če bi jaz bila fant, bi bila Jurij! Šestdeset let kasneje me je Saša poiskala za ilustracije knjige Rumi kapitan, tako da me na to knjigo vežejo posebna čustva.”
Ilustracije Ejti Štih harmonično sobivajo z napisano besedo, njene slike se, polne napetosti, poigravajo z različnimi zornimi koti, kontrasti in perspektivo ter tako smiselno nadgrajujejo pripovedno dogajanje. Njene ilustracije v knjigah niso le spremljevalke besedil, temveč krasna samostojna umetniška dela.
