Tino Mamić na večeru DSI o slovenskih priimkih, ki so med najstarejšimi v Evropi
Zgodovinar in časnikar Tino Mamić, ki se poleg zgodovine in novinarskega dela poklicno ukvarja tudi z rodoslovjem ter je napisal in uredil več knjig na to temo, je v ponedeljek, 12. maja, v Peterlinovi dvorani prisotnim obrazložil, kako izdelamo rodovnik.
Tino Mamić je namreč leta 2012 začasno obesil novinarstvo na klin in začel pot kot rodoslovec oz. zgodovinar, ki sestavlja družinska drevesa. Takrat ni imel prostora, kjer bi lahko objavljal zanimivosti o rodoslovju in priimkih. Ta prostor mu je ponudil prav naš tednik z nekdanjim urednikom Jurijem Paljkom, ki se mu je Mamić javno zahvalil. Iz rednih člankov o priimkih je nastala knjiga Primorski priimki, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi in obravnava sto primorskih priimkov. Leta 2024 je avtor izdal drugo knjigo, tokrat o gorenjskih priimkih, ki imajo s primorskimi tudi nekaj sorodnosti. Mamić, ki mu je naše zamejstvo še posebej pri srcu, je razkril, da se že pripravlja tretja izdaja, v kateri bo obravnaval drugih sto primorskih priimkov. Da se je lotil takšnega pisanja, se mora zahvaliti pokojnemu Pavletu Merkuju, ki je na tem področju veliko raziskoval in objavljal. “Njegove raziskave bodo spremljale zgodovinarje še mnoga desetletja,” je povedal Mamić.
Sledilo je predavanje, v katerem je gost večera obrazložil, kako se izdela rodovnik in kako se ga lahko pravzaprav loti vsakdo. Izpostavil je, da mora med rodoslovcem in naročnikom obstajati sodelovanje, saj “če se delo prepusti le strokovnjaku, se nikoli ne pridobi toliko, kot če raziskujeta oba”. Oba morata biti vključena. Zakaj pa je sploh pomembno imeti svoj rodovnik? “Če spoznaš prednike, spoznaš tudi samega sebe,” je dejal rodoslovec in dodal, da gre lahko za spoznavanje zgodovine družine in korenin, kar je pomembno za samopodobo, pa tudi za poznavanje morebitnih dednih bolezni in psiholoških travm, ki se prav tako prenašajo.
Za izdelavo rodovnika potrebujemo vire in dokumente. Te najdemo v župnijskih oz. škofijskih arhivih, kjer so shranjeni zapisi o naših prednikih: rojstva oz. krsti, poroke in pogrebi. S pomočjo projekcij je gost pokazal tri osnovne knjige (krstno, poročno in mrliško) in pojasnil, kako so duhovniki vanje vnašali podatke. Sprva so bili zapisi skopi – omenjeni so bili krščeni, botri in očetje, brez omembe mater –, kasnejši zapisi pa so postajali podatkovno bogatejši. Poleg matičnih knjig obstaja še ena, t. i. pastoralna knjiga, kjer so duhovniki zapisovali podatke o pater familias, ženi in otrocih ter pogosto pripisali tudi lastnosti posameznikov in družine. Matične knjige hranijo v škofijskih arhivih (Maribor, Ljubljana, Koper), pastoralne pa so še vedno v posameznih župnijah.
Kdaj so priimki sploh nastali, je Tino Mamić pojasnil ob koncu in znova poudaril pomen Merkujevih raziskav. Priimki so nastali v času Beneške republike – takrat naj bi jih “izumili”. Prvi zapis o njih sega v leto 1090, ko naj bi popisali dvesto ljudi in jim dodelili priimke. Pred tem so ljudje poleg imena imeli vzdevke ali psevdonime, vendar nobeno ime ni bilo dedno. Tako so priimki nastali na območju, kjer so vladali Benečani – torej imajo Italijani, Furlani, Slovenci in Hrvati najstarejše priimke. Drugod po Evropi pa imamo tovrstne podatke šele iz okoli leta 1420. Na koncu predavanja je Mamić navedel še nekaj podatkov o razširjenosti slovenskih priimkov v Trstu.
