930 izpuhtelih milijonov
Slovenske oblasti so se odločile za nov poseg na področje finančne nediscipline in netransparetnosti pri poslovanju. Davčna uprava je razkrila in javno objavila seznam davčnih utajevalcev. To ni prva tovrstna poteza, ki so si jo “privoščile” slovenske oblasti. Že pred časom je namreč slovenska država javnosti omogočila vpogled v transakcije slovenskih podjetij z davčnimi oazami: gre za zneske, ki jih slovenske pravne osebe nakazujejo v davčno ugodnejša območja in ki so zelo pogosto jabolko spora za zainteresirano javnost. Dejstvo, da se vsote denarja prenašajo v t. i. davčne oaze, namreč ni a priori nezakonito: je pa res, da se zaradi tančice skrivnosti, ki obdaja davčne oaze, zelo pogosto lahko izrablja njihova specifika v povsem nelegalne namene, začenši z davčnimi utajami in pranjem denarja. Še pred tem je pred več kot dvema letoma Komisija za preprečevanje korupcije javnosti predstavila še eno sredstvo, s katerim naj bi dosegli večjo transparentnost v poslovnem svetu. Spletni supervizor, ki omogoča vsakomur, da preveri, s kom poslujejo organi in institucije javne uprave, je tako postal orodje za nadzor porabe proračunskega denarja.
Pravica javnosti do informiranosti ali voayerizem?
Gre za tri primere ukrepov, s katerimi so država in njeni organi skušali v javnosti izboljšati svojo javnomnenjsko podobo. Da ne bo pomote, ukrepi res učinkovito pomagajo pri ustvarjanju transparentnega okolja. Je pa tudi res, da niso dovolj za odpravo vseh napak in nejasnosti, ki jih v sebi nosi sistem slovenske države. Vsak od teh treh ukrepov je ob njegovi najavi sprožil tudi vrsto polemik o tem, ali je zakonito in pravilno objavljati imena in priimke v takih kontekstih in predvsem v primerih, ko dejanje samo po sebi še ni kaznivo. Nasprotniki so se pri tem sklicevali na zasebnost, ki da je nedotakljiva. Drži namreč, da je vsakdo, ki se znajde na takem seznamu, zaznamovan in stigmatiziran, pa čeprav je nedolžen. Kljub temu pa je javna debata o umestnosti takih objav kmalu potihnila: utajevanja davkov, pranja denarja in vseh možnih skrivalnic zaslužkov je toliko (tudi v Sloveniji), da je večina le pozdravila omenjene ukrepe.
Težava pa se tukaj kaže nekje drugje: vsi ti ukrepi pomenijo sicer večjo mero transparentnosti, a ne delujejo preventivno. S prstom jasno pokažejo na krivca, a dejanja neposredno ne preprečijo. Javnost spozna grešnika, a šele potem, ko je bil greh že storjen. Skratka, v stanju krize, v katerem smo se znašli danes, so poteze transparentnosti potrebne, a niso dovolj. Poseči bi bilo treba tako, da bi se število podobnih kaznivih dejanj čim bolj omejilo. In na tem mestu bi morala poseči zakonodajna veja oblasti s strožjo zakonodajo na področju kaznivih dejanj belih ovratnikov: sistemska korupcija, pranje denarja, netransparentno poslovanje s partnerji dvomljivega slovesa. Sodstvo bi moralo imeti na tem področju, ki se tiče velikih finančnih goljufij, večja pooblastila: po zdravi kmečki pameti bi lahko rekli, da bi morale biti sankcije take, da bi se prestopnikom ne splačalo tvegati kaznivega dejanja. Bernie Madoff je v ZDA zaradi zavajanja investitorjev in goljufij na njihov račun (škoda naj bi znašala 50 milijard dolarjev) dobil zaporno kazen v višini 150 let. To je lahko zelo plastičen primer, pri katerem se mora prestopnik zamisliti, ali se mu goljufija izplača ali ne.
V Sloveniji 930 milijonov evrov davčne utaje
Zaradi majhnosti trga so v Sloveniji številke seveda manjše. Za slovenske razmere pa so še vedno zelo izrazite. Iz dokumenta, ki ga je objavila Davčna uprava, izhaja, da je v Sloveniji 16 tisoč davčnih dolžnikov (fizične osebe in podjetja), ki skupno slovenski državi dolgujejo 930 milijonov evrov. To je približno 3 odstotke BDP: v primeru, da bi slovenski državi ta znesek uspelo izterjati, bi, na primer, skoraj izničila proračunski primanjkljaj, ki je napovedan za letošnje leto. Problem pa je, da so utajeni davki v številnih primerih danes neizterljivi: podjetja in posamezniki, ki so jih zakuhali, so namreč pogosto že v postopku stečaja. Največji posamezni dolžnik je tako podjetje Maxicom iz Ljubljane, ki ima čez 20 milijonov evrov neplačanih davkov: podjetje je (seveda) v stečaju. V kategoriji dolžnikov med 10 in 20 milijoni evrov najdemo drugi dve podjetji v stečaju: HTC 2 in Vegrad, ob njiju dveh pa še prvo “fizično” osebo, podjetnika Zorana Trifunovića. Vegrad je ime, ki seveda najprej in zelo izrazito pade v oči: nekdaj eno od večjih nepremičninskih podjetij je danes samo še razvalina, kup neplačanih dolgov in gora odpuščenih delavcev. Nekdanja prva Vegradova dama Hilda Tovšak je bila prejšnji teden še drugič obsojena, tokrat zaradi prisvajanja sredstev (220 tisoč evrov), ki so jih delavci vplačevali kot prispevek za pokojninsko in zdravstveno blagajno: del teh sredstev je bil celo namenjen družinam nekaterih preminulih kolegov.
V seznamu davčnih utajevalcev najdemo še nekaj znanih imen. Med podjetji je veliko takih, ki so poslovala v gradbeništvu: hčerinske firme največjega podjetja na tem področju, ljubljanskega SCT, in nato še CM Celje, CPM, Gradis Celje in druge. Tekstilno industrijo med neplačniki zastopa Mura, v kategoriji utajevalcev pa najdemo tudi Merfin (podjetje, s katerim je Kordež skušal olastniniti Merkur) in nekdanjega logističnega velikana Viator&Vektor. Zanimiv je nazadnje še pogled na nekatera znana imena posameznikov – utajevalcev. Med njimi najdemo nekdanjega politika in gospodarstvenika Igorja Bavčarja, Jankovićevega tesnega sodelavca Roka Furlana (dobavitelj cementa za gradnjo Stožic) in propadlega založnika Mateja Raščana, ki je zaradi poskusa prevzema spravil v stečaj podjetje Delo revije.
Seznam je še dolg, a od tega tedna javno dostopen vsakomur: grešnike torej sedaj imamo. Vprašanje je, ali bo država sposobna narediti naslednji korak in grešnikom preventivno preprečiti kazniva dejanja.
Andrej Černic
Preberi tudi
