Dežela FJk

6. MAJ 1976 (1)

6. MAJ 1976 (1)

Spominov ne moreš izbrisati

Čeprav si pred štiridesetimi leti tega še zamisliti nisem mogla, je naneslo, da sem se nekje na polovici svoje življenjske poti znašla ravno v tistih prelepih dolinah, v katere se je tistega toplega, sončnega maja 1976 zarezala globoka, še nezaceljena rana.
Sedaj, ko je moj dom v Benečiji in hočeš nočeš vsak dan poslušam tudi furlansko govorico, spoznavam, da dejansko živim med tistimi ljudmi, ki so pred štiridesetimi leti grozo potresa doživeli na svoji koži. Kot otroci, najstniki, ali že v zrelih letih. In se njihovi spomini na strah in brezup nikakor ne morejo primerjati z mojimi. Meni so se namreč samo stresla tla pod nogami, oni so morali iz ruševin ponovno sestaviti svoj vsakdan.
A vendar spominov ne moreš izbrisati. Kljub temu da smo v Trstu doživeli le močno tresenje, hrup in žvenket, a nobene resnejše škode, mi tisti majski večer, ki naj bi bil le večer med prelestno pomladjo in začetkom poletja, ne gre iz spomina. In tisto dogajanje, ki je za vedno spremenilo lice te moje lepe, rojstne dežele, je še danes živo, kot bi od tedaj minilo le nekaj dni. Pa je mimo štirideset let. Tako rekoč polovica življenja.
Tistega maja, ko so se stresla tla od Trbiža vse do morja, sem bila najstnica, ki se je z vso energijo, upornostjo in veseljem podajala v življenje. In tisti večer je bil podoben vsem drugim. Mama, oče in jaz pa smo bili zbrani v našem malem stanovanju v petem nadstropju. Prižgana televizija, mislim, da so tedaj ravno predvajali priljubljeno reklamno oddajo Carosello, umazani krožniki, ki čakajo na mamine delavne roke, jaz, ki ne vem, ali bi še kaj prebrala v svoji sobi ali bi se odpravila spat. Naslednjega dne me je čakalo namreč napornih šest ur v šoli. Potem se spominjam čudnega zvoka, šklepetanja, lestenca, ki je nihal, in krožnikov, ki so poskakovali kot za stavo. Ljudje na balkonih, moj oče, ki mi je naročil, naj stečem na cesto. In potem tisti let iz petega nadstropja na ulico, ko se je okoli mene in pod mano še vse treslo in je šlo tako hitro navzdol. Prepričana sem, da mi nikoli prej v življenju in nikoli pozneje ni uspelo tako naglo preskakovati domačih stopnic. Kljub temu da sem že od majhnih nog nerodna in okorna kot hlod, sem v nekaj sekundah premagala vseh pet nadstropij in kar izpljunilo me je na travnik pred blok. Mama je prišla počasneje za menoj, s seboj je prinesla radio, oče pa je ostal doma s prižgano televizijo. Mislim, da nikoli v življenju nisem videla svojega očeta, da bi pred čim bežal. In tudi tokrat nas je mirno gledal z balkona.
Iz sosednjih hiš so se ljudje ravno tako preplašeni zlivali na cesto. Kmalu nas je bilo pod bloki veliko, zbrali smo se okoli radijskih sprejemnikov, ki smo jih imeli nekateri s seboj in poslušali prve zmedene novice. Nekje nad Vidmom, v gorah, nekje nad Čedadom, menda je popolnoma porušen Humin, razdejanje in neprehodne ceste, ljudje brez vsega. Novice so se nabirale, a še dolgo nismo izvedeli, kje je bil epicenter in kaj se dogaja na drugem koncu naše dežele. Mama se je vrnila domov, kaj bi na cesti, prinesla mi je odejo, kajti sama sem odločila, da bom prespala v avtu. Mislim, da me je bilo precej strah tresenja, če me spomin ne vara, pa sem si obenem želela noč prespati zunaj, brez staršev, s prižganim radiom v očetovem avtomobilu. Šestnajst let mi je bilo takrat, to so leta, ko radovednost in radoživost premagata najhujši strah. Noč je nekako minila, spominjam se zarje in čudnega občutka, ko sem iz avta gledala naše stanovanje in ugotavljala, da naša hiša še stoji, da se pri nas nič ni spremenilo in da je vse naokoli mirno in spokojno. Kljub groznim novicam, ki sem jih poslušala dolgo v noč. Kljub obupanim izpovedim tistih, ki v prvi prebujajoči se zarji niso več videli doma, svojcev, prihodnosti in preteklosti. Kljub temu da se je kakih 100 km severno od Trsta zemlja še vedno tresla.
V šolo sem seveda prišla neprespana in nepripravljena, tako kot ves razred, tokrat pa smo imeli tehten izgovor, da smo se izognili spraševanju in pismeni nalogi. Čeprav je bilo vse okoli nas nespremenjeno, smo vendarle imeli občutek, da se je tudi nam zgodilo nekaj groznega. In vsi smo govorili samo in stalno o potresu. Kako nas je bilo strah, kako hitro smo bežali, kako se je treslo okoli nas in kako je moralo biti šele na kraju samem. Pa še o tem so nas v šoli poučili, kam naj se zatečemo, če bo spet treslo. Morali smo izvedeti, da je najvarneje pod podboji vrat ali pod mizo. Morali so nam povedati, pa četudi smo vsi vedeli, da smo na Krasu varni pred večjim razdejanjem. Nekaj groznega in novega obenem. Razburjenje, strah in občutek, da si zaradi nečesa, ki ti je bilo prej tuje, starejši in bolj izkušen. A nič drugega, nič hujšega, kajti naši domovi so bili nedotaknjeni, naši prijatelji in sorodniki živi, naš vsakdan nespremenjen. In tega, da obstaja nekje Orcolat, ki se je nenadoma, nepričakovano prebudil, mi v Trstu še vedeli nismo.
/ dalje
Suzi Pertot

21.05.2016

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!