Stare jedi v novih loncih (61)

Tudi lepenka je dobra, če jo scvremo! Pomislite, kako slastne so bile jabolčne “fritole”, po katerih je čudovito dišalo v kuhinji moje tašče. Pripravila jih je za vse nas, še posebno pa za svojega moža, saj ga vsakič spomnijo na mamo, na otroška in mlada leta, ki jih je preživel v Štandrežu, na rdečo ribico, ki je prezgodaj končala svojo pot na našem svetu. Ob krožniku “fritol” nam je začel pripovedovati. Sladico mu je pripravljala mama ob posebnih priložnostih, ko je bilo treba kaj praznovati ali ko je bil žalosten, in tudi takrat, ko mu je na tla padla okrogla vaza, v kateri je imela svoj dom rdeča ribica. Lepo je skrbel zanjo, vsake tri dni ji je zamenjal vodo. Kupil si jo je s kovančki, ki jih je s težavo zaslužil, pri starem gospodu, ki je na tržnici v ulici Boccaccio v Gorici prodajal ribice in kopenske želve. Živali je prevažal na svojem triciklu, tovornem vozilu s tremi kolesi in “lesenim kasonom”. Veliko obrtnikov in trgovcev se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja posluževalo tricikla. Moj tast se je spomnil bratov Ballare’, ki so na triciklu prevažali orjaški lesen stroj, na katerem so bili pritrjeni številni klini in žeblji. Vozili so se od doma do doma in popravljali stare blazine: odšivali so prevleko, volno s strojem počesali in očistili ter ponovno zašili v blazino. Vse so ljudje nekoč pridno reciklirali. S triciklom so se po vaseh prevažali tudi trgovci, ki so odkupovali staro šaro, blago, papir in kovino, ki so jo ljudje včasih pridobivali iz starega vojnega orožja. Vsako pomlad so se v Štandrež in Sovodnje na svojem triciklu pripeljale ženice iz Beneške Slovenije: prodajale so lesene izdelke, žlice, majhne deske za rezanje, valjarje in suho robo, ki so jo izdelale med dolgimi, mrzlimi zimskimi večeri v zasneženih hribih. Tudi prodajalci sadja so s triciklom potovali po vaseh in kupce vabili s trobilom.
Ljudje so se v desetletjih po drugi svetovni vojni začeli sami premikati, krožili so po vaseh in mestih. To je bila velika pridobitev za preproste ljudi, ki so prej zelo malo potovali; v primeru, da so morali kam iti, pa so se morali posluževati vlakov in trajektov. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je tudi pri nas prišlo do neverjetnega razvoja prevoznih sredstev. Moj tast se spominja, kako srečen je bil, ko je dobil svoje prvo kolo. Nekateri srečneži so si s posebnim montažnim kompletom, ki ga je izdelovalo podjetje Garelli, na svoje kolo pritrdili motor in si tako sami izdelali Mosquito – s približno 22.000 lirami oz. dvomesečno plačo se jim ni bilo treba več truditi, približno tako kot danes z modernimi električnimi kolesi. Mladi so se na kolesih vozili tudi v dveh ali treh. V Štandrežu so se zapeljali do Soče, kjer so nabirali robidnice in “cimberje”. Zdelo se jim je, da se vozijo na luksuznem motorju, saj so na kolo večkrat pritrdili kos trde lepenke, ki je ob vrtenju trkala ob kolesne napere (špice) in zelo ropotala kot pravi motor. Ko so zrasli, so kolo uporabljali za v službo in začeli so sanjati o “motorinu”, motornem kolesu. Več mesecev so morali mladi vajenci garati, da so si prislužili dovolj denarja za “motorin”. Nekaterim je kakšno liro dal tata, tako so si kupili novo motorno kolo Benelli s tristopenjskim menjalnikom. Pri šestnajstih letih so mladi delali vozniški izpit za motor v goriški avtošoli Filippucci in si kupili staro Lambretto, pri osemnajstih je prišel čas za avtomobil. Moj tast se spominja na svojo Fiat Cinquecento, katere vrata so se odpirala narobe, “controvento” (proti vetru), streha je bila platnena in dalo se jo je odpreti, pod preprogami pa so bile manjše in večje luknje – nezaželjeni dodatek. S svojim avtom je hodil v službo in s prijatelji na plese – dosegel je celo hitrost 85 km na uro – “Bili so drugi časi, zadovoljni smo bili s tistim, kar smo imeli, saj prej nismo imeli ničesar, le pot pod nogami”!
V šestdesetih letih so nekateri Štandrežci še prevažali marsikaj z vozovi na konjsko vprego. Tast se spominja bratov Galileo in Dante. Galileo je s svojim vozom prevažal pesek in najrazličnejše druge materiale. Po opravljenem delu je njegov konj sam poznal pot do vseh štandreških gostiln in pozno ponoči je gospodarja, ki je navadno pregloboko pogledal v kozarec, varno pripeljal v domačo štalo, kjer je Galileo navadno prespal, saj ga žena ni pustila v hišo. Dante je pesek prevažal s trikolesnikom Guzzi Ercole 500, ki je imel na zadnji strani prikolico – izpušna cev prevoznega sredstva je tako ropotala in pokala, da “se je zdelo, da strelja top”!
Najbogatejši kmetje so v tistih časih imeli trikolesno Ape Piaggio, revnejši so zelenjavo prevažali z “burelami” in vozovi. Pridelek so pozno zvečer nosili do zbirnih mest v Štandrežu, kjer so ga grosisti odkupovali, ti pa so zgodaj zjutraj šli na tržnico v Trst. Na poti so se ustavili na bencinski črpalki v Dolu, kjer jim je gospa Ana skuhala kavo, v katero je dodala radodaren odmerek šnopčka.
Zanimivo, kako je moj tast speljal pripoved: od fritul in rdeče ribice do vaških posebnežev, pomembnih izumov v avtomobilski industriji, pa še do razvoja prevoznih sredstev na Goriškem. Končno pa smo, hvala Bogu, le “parkirali” spet ob krožniku jabolčnih “fritol”.
“JABOLČNE FRITOLE”
Sestavine:
250 g moke, 50 g sladkorja, pol kozarca olja, 2 jajci, pol kozarčka likerja (ruma, žganja), sol, dve jabolki, pol kozarca mleka, 70 g rozin, pol vrečke pecilnega praška, olje za cvrenje.
Priprava:
V skledi stolčemo jajci s sladkorjem, dodamo liker, sol, olje, mleko, presejano moko, rozine in pecilni prašek. Pustimo, naj zmes počiva dobrih trideset minut, med tem časom olupimo in zrežemo jabolka na kocke ter jih dodamo v zmes. Z žlico damo testo v vroče olje. Ko so “fritole” cvrte, jih položimo na kuhinjski papir, ponudimo jih potresene z vanilijevim sladkorjem.

Piše Katja Ferletič / “JABOLČNE FRITOLE”

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (93)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (67)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (96)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme