Kristjani in družba

Krščansko upanje in prenova družbe

Krščansko upanje in prenova družbe

Piše Janez Juhant / Potrebujemo več dialoga v družbi in Cerkvi

Frančiška Saleškega, duhovnega učitelja, pridigarja in škofa v Ženevi, je papež Pij XI. leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških novinarjev. Morda se kdo sprašuje, ali in zakaj se še danes sklicevati na zgled človeka, ki je živel pred skoraj pol tisočletja, sicer v izjemno zahtevnih časih družbe in razkola v Cerkvi, a vendar nekoč. A pred tisočletji je tudi pisec Knjige modrosti zapisal, da “so zemljanom pota izravnana in so ljudje poučeni o tem”, kaj je Bogu “po volji”, ter “so bili po modrosti rešeni” (Mdr 9,18). Ali bo torej še kdo prisluhnil tej Božji modrosti danes, posebej če naj bi duhovnik ne štel oziroma naj bi ga nihče ne več upošteval? A časi so postali zahtevni, če že ne usodni, ne le za krščanstvo, pač pa sploh za preživetje človeštva. Na to opozarjajo poznavalci razmer v revnejših deželah, protestniki v Davosu in razumniki po celem svetu. Peter Opeka govori o kraji, ki jo delajo ne le bogati, pač pa celo organizacije za pomoč revnim. Kdor se je sposoben vsaj malo vživljati v družbene razmere in posebno v revščino po svetu in tudi v razvitih deželah, vključno s Slovenijo, priznava, da smo vse bolj pred dilemo biti ali ne biti. Če so v času Frančiška ali modreca iz Stare zaveze ljudje reševali probleme z vero v Boga, se ta temelj maje. Kako torej do zavzete, iznajdljive in odgovorne vere? Je pri katoličanih in tudi pri klerikih še kaj te smelosti in prepričljivosti, ki bo zmogla sodobnemu človeku posredovati veselo oznanilo?
Drugi vatikanski cerkveni zbor opozarja na presojo znamenj časov. Smo se katoličani kar prepustili sodobnim tokovom, ne da bi jim bili sposobni kljubovati v luči evangelija? Je zdaj le še bolj očitno, kar je zapisal nemški teolog Fries že leta 1989, da v Cerkvi namesto koncilskega veselja in upanja, prevladujejo potrtost, utrujenost in pozaba sporočilnosti. Pri podpisu peticije “vatikanum 2” je takrat milijon in pol vernih zahtevalo več dialoga v Cerkvi. Leta 1982 je slovenski teolog in vzgojitelj v bogoslovju Münster, zdaj 80-letni duhovnik Aleksander Rajšp, pri ugledni nemški založbi Patmos v zbirki Teološke perspektive, pri kateri so izšle knjige vplivnih koncilskih teologov, izdal knjigo ‘Duhovnik’ in ‘laiki’. Novo razumevanje. V njej na podlagi teološkega izročila dokazuje odgovornost vseh krščenih za oznanjevanje evangelija. To zahteva gorečnost in nesebično življenje po veri ter pripravljenost za dialog o problemih vere in Cerkve. Javno mnenje v Sloveniji sicer meni, da smo duhovniki na dnu lestvice priljubljenosti. Za nami so le še politiki. Morali bi se vprašati, ali lahko to kaj izboljšamo, in se dogovoriti kako. Nemški novinar Resing je zapisal, da je zgrešeno in neodgovorno ukinjati krajevne cerkve, saj s tem žagamo vejo, na kateri sedimo. Več pa je treba storiti za prepoznavnost vere v družbi in vsi kristjani smo odgovorni za to. Če mediji radi povezujejo duhovnike s škandali in finančnim okoriščanjem, to sicer vpliva na javnost. A ne bi se smeli kar tako prepustiti takim težnjam. Verni katoličani, duhovniki in laiki že opravljamo karitativno in drugo delo doma in po svetu ter tako lajšamo revščino in bedo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

19.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!