40.000 oboževalcev za Metallica
S prijatelji smo se takoj po kosilu odpravili na ronško letališče, saj smo vedeli, da bo približno ob šestnajsti uri pristalo zasebno letalo, ki bo Metallica iz Pariza, kjer so imeli koncert v soboto zvečer, pripeljalo v našo deželo. Na letališču se je nabrala majhna množica fansov in nekaj fotografov, vsi smo nestrpno čakali rockerje in policija nas je povsem nepotrebno zadrževala v kotičku ob vratih čakalnice za prihode. Vrata so se končno odprla in zagledali smo znane obraze varstvenikov, ki že veliko let spremljajo naše “Four Horsemen”, sledile so jim tajnice in pomočnice in končno je izstopil kitarist in vocalist James Hetfield. Prišlo je na vrsto prvo razočaranje: z besedami “no stopping, don’t touch me (ne ustavljajte me, ne dotikajte se me) ” se je takoj odpravil v svoj kombi z zatemnjenimi šipami, nas, ki smo ga čakali, pa sploh ni pogledal. Sledil mu je kitarist Kirk Hammett. V živo sem lahko videla, kako se je fizično zelo postaral: njegovih črnih kodrov je vedno manj, zamenjali so jih sivi in redki. Niti Kirk se ni ustavil, presenetljivo se je najprej napotil proti stranišču (tudi on je človek!), takoj zatem pa v kombi. Po nekaj minutah je prišel basist Robert Trujillo, najmlajši član skupine (z Metallica igra samo 9 let), ki se je ustavil in začel podpisovati ovitke cd-jev, knjige, listke in karkoli smo mu dali v roke. Govoril je zelo prijazno in z nami se je rade volje fotografiral, preden se je tudi sam usedel v kombi. Nazadnje se je ob vratih pokazal bobnar Lars Ulrich: že ob prvem pogledu sem razumela, da je pod vplivom kake povsem nezakonite snovi, saj je bil zbegan in preplašen kot otrok. Ustavil se je in začel klicati na pomoč svojo pomočnico: “Barbara, BrBr, Brbarbarba… ”, Barbara je priskočila in mu kozarec, ki ga je držal v roki, zamenjala s kemikom. Začel je avtomatično podpisovati, dokler ga niso sodelavci pospremili v kombi. Team Metallica je tako v treh kombijih, raznih avtomobilih in v velikem jeepu zapustil ronško letališče. Nedvomno se Metallica lepše predstavljajo na slikah s pomočjo photoshopa!
Z letališča smo se po stranskih poteh (na avtocesti je bila že kolona avtomobilov!) odpravili na stadion Friuli. Težko je bilo najti parkirni prostor, in ko smo dospeli na stadion, so francoski gostje Gojira že začeli svoj 30-minutni nastop. Zaigrali so pet skladb in se odlično odrezali pred nestrpno publiko. Nekaj minut po sedmi uri so na oder prišli Machine Head, tudi oni doma iz Kalifornije, in v dobri uri nastopa ogreli publiko v parterju, ki je navdušeno spremljala vse odigrane pesmi. Med njihovim koncertom se je na stadion začela 'zlivati' vedno večja množica fansov metal glasbe, tudi Snakepit, prostor pod odrom, ki je rezerviran za izžrebane člane publike, se je začel polniti.
V trenutku, ko so se začele luči stadiona ugašati in smo zaslišali pesem Ac/DC It’s a Long Way to the Top (If You Wanna Rock ‘n’ Roll), je bil pogled na ogromno množico vzklikajočih oboževalcev presenetljiv. Na koži sem občutila, kako je naraščala napetost v 40.000 ljudeh. Sledile so Morriconijeva pesem Ecstasy Of Gold in slike iz legendarnega western filma Sergia Leoneja, ki so uradni uvod v koncerte Metallica. Four Horsemen so prišli na oder z “Hit the Lights”. Na odru so takoj izkazali 'polno formo', James Hetfileld je spodbujal publiko: “We are gonna kick some… tonight / We got the metal madness / When our fans start screaming”… Roke so se dvigale v zrak na notah “Master of Puppets”, sledile so “Fuel”, “For Whom the Bell Tolls”, “Hell and Back” iz zadnjega mini albuma Beyond Magnetic. Na ekranih se je tedaj prikazal kratek dokumentarni film, v katerem so bili predstavljeni snemanje in celotno zgodba, turneja in svetovni uspeh Black albuma. Sledila je “The Struggle Within” in med drugimi “Nothing Else Matters”, “The Unforgiven” ter ostali hiti.
Black Album so v bistvu zaigrali 'vzvratno', s tako izbiro so največje hite (“Sad But True”, “Enter Sandman”), zaigrali na koncu in, ko je publika bila povsem razvneta, so se zaslišali še poki, videli ognjemeti, pisane luči – začel se je končni del Metallica show. Najprej “Battery” in potem legendarna “One” s krasno koreografijo lazerjev. Med zadnjo skladbo “Seek and Destroy” je nad občinstvom poletela množica črnih balonov in ljudje so popolnoma pobesneli. Zadnji pesmi je sledilo dolgo poslavljanje benda in velika množica metal-fansov se je začela vračati k avtomobilom.
Ko sem pobliže, v živo spoznala člane benda, me je prevzelo razočaranje, toda njihov nastop na odru me je vsekakor navdušil. Tehnično niso neoporečni, saj smo zaslišali marsikatero nepravilnost in Ulrich zadnja leta ne slovi več kot izredno nadarjen bobnar, ampak vseeno znajo ustvariti odnos s publiko. Predvsem Trujillo in Hammett se veliko gibljeta po Snakepitu in se neposredno soočata s svojimi oboževalci. Kot je večkrat ponovil James Hetfield, smo bili v nedeljo zvečer vsi prisotni na stadionu Friuli člani Metallica family.
Koncert sta organizirali družbi Live Nation in Azalea Promotion, v sodelovanju z deželo Furlanijo Julijsko krajino, občino Videm in deželno turistično agencijo. Azalea Promotion ima letos še druge koncerte različnih glasbenih okusov: med drugim bodo nastopili Ligabue, Bruce Springsteen, Radiohead, Anastacia in Foo Fighters.
Katja Ferletič
V nedeljo, 13. maja 2012, je na videmskem nogometnem stadionu imela koncert legendarna kalifornijska metal skupina Metallica, ki na svoji svetovni turneji Black Album Anniversary Tour po enaindvajsetih letih spet v celoti predstavlja občinstvu Black Album.
