290 let cerkve sv. Florijana

Mrzel je bil jesenski večer 22. novembra, ko so banovski in verniki iz sosednjih Ferlugov hiteli k slovesnemu bogoslužju, da bi počastili častitljivo obletnico, 290 let cerkve sv. Florijana. Novi župnik g. Franc Šenk je pred daritvijo povabil člana vaškega društva Mitjo Malalana, da prebere krajši zgodovinski zapis o nastanku in zapleteni zgodovini te nekdanje zasebne kapele veleposestnikov Ustia. Njim je sledil premožni posestnik Bidischini in kot zadnji plemenitaš Burgstaller. Po njegovi smrti med prvo svetovno vojno je prešla v posest avstro-ogrske vojaške oblasti, nato italijanske in med drugo svetovno vojno, po razpadu Italije, v posest nemške vojske. Ta je nastanila kvizlinške mongolsko-turkmenske čete, ki so kapelo oskrunile in spremenile v skladišče. Mašo je daroval g. Šenk ob somaševanju g. Jožeta Bajzeka in g. Pohajača. Lepo število vernikov iz dveh sosednih vasi je spremljalo to daritev z ubranim ljudskim petjem in občutkom povezanosti obeh vaških skupnosti. Daritev se je obenem navezovala tudi na ponovno blagoslovitev te kapele, ki je bila, kot rečeno, med drugo svetovno vojno oskrunjena. Opravil jo je openski župnik Natal Silvani 21. novembra 1954 in kapelo s tem ponovno vrnil v bogoslužne namene.

Ob zaključku maše sem podal še nekaj podrobnosti iz preteklosti te cerkve. Najprej, kako je prišlo do predaje ključev oskrunjene kapele 16. oktobra 1954, med vojaško oblastjo, v roke Cerkvi. Takrat je ob prisotnosti vaščanov zavezniški general Dobney izročil ključe oskrunjene kapele tržaškemu škofu Santinu. Kot tudi to, da se je po ponovni blagoslovitvi in odhodu zavezniških čet z našega ozemlja za nekdanjo kapelo oprijelo ime – cerkev sv. Florijana. Povedal sem tudi anekdoto o cerkovniku nonotu Tonetu, ki se ni branil ne črnega niti belega, in o prerekanju z župnikom Silvanijem zaradi mašnega vina, ki je prehitro zmanjkovalo v steklenici. Nadaljeval sem z nanizanjem vsega, kar je bilo postorjenega v tem času od ponovne blagoslovitve pa do današnjih dni.

Po odhodu Silvanija je leta 1968 prišel g. Viljem Žerjal, ki se je lotil nujnih obnovitvenih del s popolno obnovo vlažne zakristije in obenem s postavitvijo grelne peči. Med tem časom so se zvrstili cerkovniki, poleg že omenjenega Toneta Vidaua še Pavel Malalan in Natale Budai, ki me je zaradi poslabšanja zdravja leta 1995 naprosil, da ga nadomestim pri njegovem delu za ohranjanje domače cerkve. A z obnovitvenimi deli pri sv. Florijanu sem skupaj s sovaščanoma Križmančičem in Krevatinom pričel že leta 1987. Tedaj je bilo treba obnoviti električno napeljavo in zaradi vlažnega mrzlega zidovja je bila postavljena lesena obloga, za boljše počutje v tej cerkvi. Sledila je popolna obnova strehe itd. Naj dodam, da je bilo kar veliko dela postorjenega tudi po odhodu g. Žerjala iz openske župnije v Gabrje na Goriško; njega je nadomestil g. Zvone Štrubelj, po njem pa je prišel g. Pohajač in v njunem obdobju župnikovanja izstopajo večja zunanja dela pri tej cerkvi: odstranitev lapornih plošč in obnova tlaka na dvorišču, pročelja in zidu na severni strani. V notranjosti poleg drugih del izstopa oltar iz orehovega štora z vgrajenim trpečim obrazom Jezusa iz kraškega kamna. Naj na kraju dodam še, da je bil to tudi neke vrste obračun vsega, kar je bilo postorjenega v vseh teh letih. Sedaj prihaja čas, da pride do zamenjave pri ohranjanju tega malega svetišča za prihodnje rodove. Po maši je predsednica društva povabila prisotne v društvene prostore na družabnost, ki se je zavlekla pozno v noč.