27. april 1974: bomba na slovenski šoli

Piše: M.O.

Spomin na razburljiv zgodovinski dogodek

Pred 48 leti, v soboto zvečer, 27. aprila, ob 21.47 je pri Svetem Ivanu v Trstu na slovenski šoli počila bomba. Na šoli, ki je bila že tarča izpodletelega atentata le pet let prej. Takrat ni eksplodiral peklenski stroj, dvojček onega, ki je povzročil nato atentat na banko v Milanu. Drugi atentat omenjata dve poglavji novega romana TRIESTE 1974, katerega avtor je Massimiliano Stefani. Bomba povezuje privlačno, lepo berljivo zgodbo tega osrednjega leta napetosti v Italiji. Tako se v ozadju atentata na vlak Italicus, na naftne rezervoarje v Dolini, na trg Della Loggia v Bresci razvijajo privlačne, zanimive, psihološko lepo dovršene zgodbe. Tekoče pripovedovanje z lahkotnim pristopom k prikazovanju zapletenih, tudi napetih dogajanj čustveno, a sproščeno spremlja zgodbo četverice mladih glavnih junakov in še kopice stranskih, ki nikakor ne težijo bralca. V glavnem so sošolci Maje in njenega brata Saše, torej Slovenci. Četverico dopolnjujeta Ruggero, skrajno desničarski mladinec, in gej Lorenzo. Najdemo neofašiste, a tudi nedozorelega levičarja Maura.V skladnem spletu se srečamo z Basaglievo preosnovo norišnice, s Pasolinijem v študentskem domu tržaške univerze, ki nam ga je opisal že Paljk. Trst utripa od Akvedota z novofašisti do Barkovelj, Glinščice s supetom, in tudi samim Svetim Ivanom, Magrisovim Ljudskim vrtom in “njegovo” jezuitsko cerkvijo, ki sta sicer oba bila tudi “naša”, spomnimo na slovensko šolo na ulici svetega Frančiška, ki je usahnila po kominformu. Med stranskimi je pomembna vloga Ervina, Sašinega sošolca, ki je predmet vrstniške objestnosti. No, tudi to zna avtor razburljivo prikazati s čudovitim razpletom zglednega ravnatelja slovenske nižje gimnazije. Z nepretirano čustveno bližino pa lahkotno prikazuje tudi zapletene medčloveške srčne utripe.

Pri oceni pa me je utegnilo zanesti dejstvo, da sem v nedeljo, 28. aprila 1974, pred oklestenim stebrom šole spregovoril v slovenščini kot predsednik okraja, bil pa sem tudi upravno soodgovoren pri Basaglievi preosnovi in pri hitri dograditvi katinarske bolnišnice po desetletnem zastoju.

Prav zato pa bi avtorju toplo svetoval, da ko pride še kdaj na Katinaro, naj obišče še notranjost cerkve, ki jo opisuje pod takrat še grobim cementnim okostjem bolnišnice. Odprla se mu bo edinstvena ekspresionistična izkušnja Križevega pota slovenskega naroda v letu po Bazovici.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme