Pravljice za velike fante
Na stopnicah (213)
Odraščanje je v marsičem odkrivanje, da je pravljični svet, s katerim so nas nežno obdali starši, v marsičem iluzija; da je “svet zunaj” v resnici bolj trd, včasih krivičen in pogosto umazan. In da je veličina človeka v tem, da tudi v takih – vse prej kot idealnih – razmerah ohrani jasnost, mir in doslednost. Lahko pa se človek odloči, da si to zoprnijo še malo odloži in kljub svoji fizični in finančni polnoletnosti vztraja pri otroških vzorcih razmišljanja.
To je moj uvod v pisanje o eni zame najbolj paradoksnih in sramotnih potez sedanjosti, t. i. “manosphere” – tako sem začel, ker, po pravici povedano, od zgroženosti ne vem, kje začeti. Recept je preprost in se potrjeno dobro obnese: razglasi nekatere patološke družbene in kulturne drže, navade in poteze za del identitete, po možnosti za to poišči argumente v prazgodovini in na podlagi tega dopoveduj ljudem, da so njihove razvade in grehi zgolj del tega, kar so – in Bog ne daj, da bi se spremenili, torej poboljšali. Da se razumemo, čeprav izhodiščno pišem o manosferi, to še zdaleč ne pomeni, da gre samo za desničarsko ali konservativno početje – tega so se desničarji pravzaprav naučili od druge strani, ki je svojo vrsto pravljic lansirala skozi desetletja. In jo vedno znova v njeni skrajnosti predstavljala kot čisto resnico. Po pravici povedano, lahko sedanji naval tovrstne desničarske propagande in pop psihologije dobro razlagamo s prejšnjim valom nereflektiranega liberalizma; če govorimo o poštenih ljudeh, so se ti naveličali skrajnih stališč (in se nevedoma oprijeli drugih skrajnosti), pokvarjeni manipulatorji pa so se zavedeli, da lahko uporabijo ista orodja množične propagande ne glede na pripadnost: prodaj ljudem poceni, poenostavljen vzorec razmišljanja, ki opravičuje njihove napake in grehe, ter jim daj izgovor za najbolj nizkotno ravnanje, pa ti bodo sledili. Od pola je odvisno samo, katero šibkost zlorabiš: je to “drugačnost” ali pa “navaden državljan”. Žalostno pri vsem skupaj je dejstvo, da si je “desnica” (kolikor bi utegnili navijati zanjo) s tem zaigrala status treznejšega korektiva zelo ambicioznih liberalnih sanjarij – ker je vsekakor treba priznati neko razliko; liberalne skrajnosti so zasanjane in idealistične; konservativistične so banalne in živalske.
Med pisanjem sem se zavedel, da nekaterim bralcem verjetno ni jasno, kaj naj bi “manosfera” sploh bila: gre za zmerljivko, s katero se označuje snop propagande, ki zanika emancipacijo, poveličuje mačizem in kult moškega telesa, opravičuje nasilje, zagovarja “alfa moške” in s tem ničejanstvo … Skratka pravljica za odrasle moške, da jim ni treba odrasti – in da se jim ni treba soočiti z žensko, ki so jo generacije emancipacije počasi opolnomočile do te mere, da utegne otročjega moškega preplaviti.
