Svet glasbe je posut z biseri idealov resnice in lepote
Okrog praznika sv. Cecilije, zavetnice cerkvenega petja, ki je tako lepo in povedno upodobljena na freski pod korom travniške cerkve sv. Ignacija, se že 56 let zbirajo naši goriški zbori, da njej v čast in poslušalcem v veselje ter sebi v zadoščenje zapojejo na zborovski reviji Cecilijanka, ki ima svoje korenine v davnem letu 1958. Takrat je po zamisli izjemno aktivnega kulturnika prof. Mirka Fileja in goriškega Slovenskega kulturno prosvetnega društva nastopilo pet goriških zborov. Ko je bila naslednje leto ustanovljena Zveza slovenske katoliške prosvete, je Cecilijanka potekala v njeni režiji, kar se dogaja tudi danes. V prvih letih je nastope zborov ocenjevala tekmovalna komisija, a ker ocenjevanje ni zmeraj najboljša spodbuda za navdušen pristop k zborovskemu delovanju, so prireditelji to opustili. Iz skromne zasnove se je revija kaj kmalu razrasla in postala zelo priljubljena, saj se je nanjo prijavljalo zmeraj več zborov. Širila je svoja pevska obzorja in sprejela v svoje vrste tudi zbore iz Tržaške in z Videmskega, pa še iz Koroške. Kasneje so začeli prihajati tudi gostje iz Slovenije in po en italijanski zbor. Tako odprta na več strani ostaja tudi danes in nudi pevcem lepo priložnost, da spoznajo delovanje in uspehe drugih pevskih sestavov, pa tudi težave, s katerimi se pač prej ali slej vsi soočajo. Že l. 1972 so se prireditelji zaradi velikega števila nastopajočih zborov odločili, da bo revija potekala v dveh delih, v soboto zvečer in nedeljo popoldan. In tako je bilo tudi na letošnji Cecilijanki, ki je bila tokrat posvečena skladatelju Radu Simonitiju (15. maja 1914, Fojana, 14. maja 1981, Ljubljana) ob 100-letnici njegovega rojstva. Že pred leti je namreč Zveza slovenske katoliške prosvete sklenila, da bo Cecilijanko vsakič posvetila slovenski osebnosti, ki je zapustila v naših krajih trajne sledi na zborovskem področju. Lani smo se ob 100-letnici rojstva poklonili spominu blage pesnice Ljubke Šorli, letos pa Rada Simonitija, skladatelja, ki je po končani klasični gimnaziji v Ljubljani obiskoval Konservatorij in l. 1946 diplomiral na Akademiji za glasbo v dirigiranju pri Danilu Švari. Po nekajletnem poučevanju v Splitu je vodil zbor ljubljanske Opere (1939-43). Ko je l. 1943 odšel v partizane, je vodil prvo partizansko godbo v Črnomlju, leto kasneje je v Bariju ustanovil zbor primorskih Slovencev Srečko Kosovel. Z njim je nastopil tudi v tržaškem gledališču Verdi. Po vojni je bil skoraj nepretrgoma do l. 1978 dirigent ljubljanske Opere, v l. 1948-58 pa tudi Slovenske filharmonije. Poleg tega je že v šolskih letih in kasneje ustanovil in vodil razne zbore. Kot je v PSBL zapisal pokojni glasbenik Pavle Merku’, je Simoniti kot skladatelj izrazit melodik, ki se je zgledoval pri Pucciniju in drugih ‘veristih’, pa tudi pri slovenskih avtorjih Emilu Adamiču in Francetu Maroltu. Napisal je okrog 600 samospevov in zborovskih pesmi, na verze A. Gradnika, I. Grudna, K. Destovnika Kajuha, S. Kosovela in drugih naših mojstrov vezane besede.
Njegovi sta tudi kantata Kolednica mladinskih brigad na besedilo Otona Župančiča in opera Partizanka Ana. Zložil je tudi pesmi za mladinske in otroške zbore ter scensko glasbo. Po njegovih skladbah je poseglo tudi enajst izmed sedemnajstih zborov iz Goriške, Tržaške, Benečije, Koroške in Slovenije, ki so se udeležili letošnje Cecilijanke.
Spored treh pesmi je bil pri posameznih zborih kar raznolik. Prevladovale so ljudske pesmi, tudi s hudomušno vsebino, v različnih priredbah, ki so ogrele poslušalce. Nekateri zborovski sestavi, ki si zastavljajo zahtevnejše cilje, so odbrali izvajalsko težje pesmi, tudi iz tuje glasbene literature. Pred številnimi poslušalci so se v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici v soboto, 22. novembra 2014, predstavili MePZ Mirko Špacapan, Podgora (zborovodja Peter Pirih), ki je nastop začel s Simonitijevo na ljudsko besedilo Jaz pa vrtec bom kopala; italijanski oz. furlanski gost MePZ Coral di Lucinis (Marco Fontanot), ki je dve pesmi zapel v furlanščini; MePZ Rupa – Peč (Zulejka Devetak); Višarski oktet (Anna Maria Missoni), ki so ga dragi rojaki iz Kanalske doline ustanovili pred tremi leti, da bi nadaljeval poslanstvo ženskega zbora; MoPZ Mirko Filej, Gorica (Zdravko Klanjšček); novonastali Goriški komorni zbor, Nova Gorica (Mateja Černic); ŽePZ Jezero, Doberdob (Dario Bertinazzi); MePZ Lojze Bratuž, Gorica, ki se je prvič predstavil pod taktirko Davida Bandlja. Ob vztrajnem ploskanju občinstva je zapel še dodatek. V nedeljo, 23. novembra 2014, pa je občinstvu umetniški užitek podarilo devet zborovskih sestavov: MePZ Hrast, Doberdob (Hilarij Lavrenčič), ki je nastop začel z zahtevno 8-glasno velikonočno antifono Regina coeli laetare, pesem Š. Maurija na besedilo Srečka Kosovela je odpel ob flavti (Iris Risegari) in klavirski spremljavi Beatrice Zonta; MoPZ Stane Malič, Opčine (Walter Lo Nigro), do pred kratkim MoPZ Sv. Jernej, ki se je ob 30-letnici smrti in 110-letnici rojstva zaslužnega glasbenika Staneta Maliča poimenoval po njem; MoPZ Fantje izpod Grmade, Devin (Herman Antonič); DVS Bodeča Neža, Vrh Sv. Mihaela (Mateja Černic, klavirska spremljava Beatrice Zonta), ki vselej preseneča s svojo svežino in glasovno izbrušenostjo – izvrstno so zapele šegavo Simonitijevo Kurje gospe, pri dveh pesmih se je trdnemu jedru že izkušenih pevk pridružila skupina mladih dekletc, razveseljiv podmladek; ŽePZ SPD Trta, Žitara vas na Koroškem (Špela Mastek Mori), ki deluje šele od letošnjega marca; MoPZ Štmaver (Nadja Kovic), MePZ F. B. Sedej, Števerjan (Aleksandra Pertot, klavirska spremljava Martina Hlede); MoPZ Kras, Opatje selo (Pavel Pahor); MePZ Štandrež (Goran Ruzzier), ki je po Venčku primorskih pesmi v priredbi Patricka Quaggiata, podkrepljenem z mimiko, podaril publiki še dodatek.
V soboto je zbrano občinstvo nagovorila Martina Valentinčič, predstavnica SKPD F. B. Sedej iz Števerjana, v nedeljo pa predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete Franka Padovan. Valentinčičeva, sama že dolgo let pevka v števerjanskem zboru F. B. Sedej, je poudarila priljubljenost Cecilijanke, ki nudi prvi pomembnejši nastop v začetku nove pevske sezone pred domačo publiko in je priložnost, da pevci razkrijejo načrte za novo sezono ter prisluhnejo ostalim zborom. Pri tem je zanimivo videti, kako je stanje v drugih pevskih sestavih, ali se jim je pridružil kak nov pevec ali celo pevovodja. Zborovodje pa si na njej lahko izmenjajo mnenja ali celo partiture in potožijo zaradi morebitnih težav. Valentinčičeva je dejala, da se na Cecilijanki kujejo tudi skupni načrti. “Cecilijanka je praznik, praznik pevcev, korepetitorjev in dirigentov, melodij in petja”, je naglasila Valentinčičeva in povedala, da se posameznik približa petju iz različnih vzrokov: “Nekaterim je glasba življenjsko poslanstvo, drugim je preprosto všeč peti, spet drugi čutijo neko odgovornost za kulturno ali versko delovanje v kraju, kjer živijo, nekateri so se le odzvali povabilu prijatelja in si mislili: ‘Grem samo enkrat, da bo zadovoljen …’, potem pa se navdušijo in postanejo ‘zvesti pevci’”. Spomnila pa je tudi, da je včasih po napornem dnevu iti na vaje kar težavno, dirigent je pač zahteven, želi zbranosti. Takrat sta domači kavč in televizija bolj privlačna. “In vendar je skrivnost zborovskega petja prav v tem, da premagamo lenobo ali nejevoljo, da se ozremo okoli sebe in začutimo skupino, da z združenimi močmi naredimo korak naprej”. Za dober nastop je potrebno marsikaj, poleg vztrajnih vaj je treba na drobno pregledati partituro, “iskati intonacijo, ton, jakost zvoka, izraziti besedilo in najti ravnovesje med vsem tem. Dobrega zbora ne sestavljajo odlični solisti: zbor poje dobro, če pevci – tudi povprečni – pojejo, dihajo, čutijo skupaj. Takrat bo nastop dober in nastop ni dober, ko je najboljši v absolutnem merilu, ampak ko je za stopničko boljši od prejšnjega, ko zbor resnično poje, ko z odra zazveni, kot da bi pel en sam”. Valentinčičeva je svoj nagovor sklenila s citatom raziskovalca glasbene zgodovine: “‘V dolgi zgodovini človeštva so bili časi, ko je bila glasba v središču človekovega in družbenega življenja; in bili so to srečni časi’. Da, to so bili srečni časi, saj je svet glasbe posut z biseri idealov resnice in lepote. Vsem pevcem in dirigentom želim, da bi te bisere znali znova in znova odkrivati in jih velikodušno delili z vami”.
Franka Padovan pa je v nedeljskem nagovoru dejala, da si prireditelji vsako leto prizadevajo, da bi Cecilijanka ostala revija ljubiteljskih pevskih zborov, “predvsem takih, ki so vraščeni v goriško stvarnost”. Opozorila je, da so se nekateri naši zbori uveljavili tudi na tekmovanjih v tujini in prejeli odličja. “Ti zbori so naš ponos in so ambasadorji slovenskega petja”. Nastopi v tujini odpirajo nova obzorja in so zelo poučna izkušnja, ki prinaša bogatitev na naše zborovsko področje. “V zborih se zbirajo ljudje, ki ljubijo pesem in petje, zato po njih spregovori duh ljubezni do slovenske pesmi in besede”, je dejala Padovanova in na kratko spregovorila o plodovitem skladatelju Radu Simonitiju, kateremu je bila, kot rečeno, posvečena letošnja goriška zborovska revija. “'Vsaka muzika, ki je dobra, bo ostala večno živa! Vsem mladim ustvarjalcem želim povedati: muzika se piše s srcem, ne pa z logaritmi v roki'”, je Padovanova navedla Simonitijeve besede in jih podkrepila s Slomškovimi: “'Pesem je za človekovo dušo kot materino mleko za dojenčka'”. “Star postaneš takrat”, je dejala, “ko te pesem ne navdušuje več. Kdor ljubi pesem, ostane večno mlad”.
Med občinstvom, žal, že tretje leto ni bilo v novembru l. 2011 nenadoma umrlega prof. Andreja Bratuža, ki je vsa leta zvesto spremljal Cecilijanko in kot glavni urednik Novega glasa večkrat o njej tudi poročal v našem tedniku. Sobotnega večera se je pa udeležila njegova sestra prof. Lojzka Bratuž, poleg nje so bili gostje predsednica KCLB Franka Žgavec, predsednik SSO za Goriško Walter Bandelj, predsednik KTD Damjan Paulin, goriška občinska svetnica iz vrst SSk Marilka Koršič, odbornica na števerjanski občini Martina Grahonja, predsednik Slovenske prosvete iz Trsta Marij Maver, doberdobski župan Fabio Vizintin, ravnatelj Glasbene matice Bogdan Kralj. Zaradi drugih obveznosti so opravičili odsotnost minister Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka in goriški prefekt Vittorio Zappalorto. V nedeljo so v dvorani sedeli poleg že omenjene Žgavčeve in Koršičeve tudi Silvan Primožič, predsednik goriške sekcije SSk, pokrajinski tajnik SSk za Goriško Julijan Čavdek, pa tudi Stefano Ceretta, odbornik na goriški občini.
Letošnji povezovalki sporeda Martina Valentinčič in Sanja Vogrič sta se v imenu prirediteljev, Zveze slovenske katoliške prosvete, zahvalili goriški občini in pokrajini za pokroviteljstvo, Javnemu skladu za kulturne dejavnosti Republike Slovenije in Fundaciji Goriške hranilnice pa za finančno podporo. Besede zahvale za sodelovanje sta izrekli Svetu slovenskih organizacij, predvsem pa vsem pevovodjem in pevcem, ki vsako leto vztrajno in z veliko ljubeznijo do petja sooblikujejo goriško Cecilijanko, pa tudi društvom Zveze in njihovim članom, ki s prostovoljnim delom pripomorejo in poskrbijo, da vsakič revija gladko poteka in da se ob koncu nastopov pevci in zborovodje zadržijo v prijaznem druženju ob prigrizku in pijači ter skupno še kaj zapojejo. Letos je za pogostitev poskrbelo Prosvetno društvo Vrh Sv. Mihaela iz istoimenske vasi.
Kot vsako leto so prireditelji vsakemu zboru podelili spominski dar. Pevovodje so ga tokrat prejeli iz rok zalih dekletc Julije Cotič, Eme Terpin in Katje Terčič.
Kot vselej je pevsko revijo posnel slovenski program deželnega sedeža Rai.
V preddverju so udeleženci prireditve lahko kupili knjige Goriške Mohorjeve družbe, ki jih je v imenu založbe ponujal študent Ivan Rustja.
Iva Koršič
