Kocbek v Rimu 1944
Zgodovinar akademik Janko Pleterski je v zbornik razprav pod naslovom Pravica in moč za samoodločbo (2008) uvrstil tudi ponatis svoje poglobljene recenzije knjige uglednega ameriškega jezuita in zgodovinarja Cerkve Roberta A. Grahama The Vatican and Communism in World War II: What Really Happened? (Vatikan in komunizem med 2. svetovno vojno: kaj se je v resnici dogodilo? 1996) . V predsklepnem odstavku je zapisal:
“Zadnje poglavje je drugačnega, bolj osebno spominskega značaja. Zanimivo je posebno za Slovence. Govori o pojavu 'katoliških komunistov' v Italiji med vojno in po njej, o 'primeru Franco Rodano', o človeku, ki bi se leta 1973 skoraj vtisnil v evropsko zgodovino kot avtor ideje o 'zgodovinskem kompromisu' levice in demokrščanov v Italiji. V svojih začetkih je bil pojav za slovenskega bralca podoben krščanskemu socializmu na Slovenskem”.
Vsiljuje se človeku misel, da čistokrvnega zgodovinarja – in dr. Pleterski to nedvomno je – ne odlikujeta le znanje in široka razgledanost, pač pa tudi na izkušnjah sloneča dobršna mera intuicija. Ta mu je ob strani tudi tedaj, ko mu oprijemljivo zgodovinsko dejstvo še ni na voljo. A ko ga kdo pozneje izkoplje iz arhivov ali odkrije v publikacijah, ostrmi nad prodornostjo ocene, ki je tako odkritje tako rekoč… napovedalo.
Razkriva ga, v danem primeru, manj znano pismo, ki ga je prav Edvard Kocbek, prvak krščanskih socialistov na Slovenskem, poslal svojemu nekdanjemu somišljeniku v samem vrhu Osvobodilne fronte Tonetu Fajfarju 21. marca 1975, le tri dni po znameniti tržaški objavi prelomnega intervjuja, ki ga je pesnik dal Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli za jubilejno Zalivovo brošuro z naslovom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. Nanj je opozoril publicist Igor Omerza v prizadevni dokumentarni razgrnitvi Kocbekovih križev in težav s slovenskimi povojnimi oblastmi v knjigi Edvard Kocbek – osebni dosje št. 584 (str. 278-281).
Potem ko je pesnik v pismu boleče in pikro, skorajda zadirčno zavrnil sobesednikove vztrajne poskuse, da bi ga odvrnil od objave intervjuja, ki je za tedanjo oblast bil nadvse kočljiv, je po presledku poromal s spominom v vojni čas, ko si je poleti 1944 prizadeval med misijo v Rimu v imenu Titovega narodnoosvobodilnega gibanja, pa čeprav brez formalnega pooblastila, pridobiti pri vrhovih Sv. sedeža več uvidevnosti in razumevanja za partizansko stran. Ob tem je v pismu ubral bolj umirjeno, a nič manj v globino čustev segajočo struno:
“To pismo pišem v presledkih, ker me daje srce, ki je te dneve posebno zavzeto. V zvezi s pravkar povedanim bi rad povedal nekaj intimnega: žal mi je, da zaradi zadev zunaj mene in deloma v meni, ne morem postati komunist, hotel bi namreč biti vzoren komunist. Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ki sem jih doživel leta 1944 v Rimu. Nekega dne me je obiskal Franco P. [sic, op. RK], vodja takrat povsem nove formacije katoliških komunistov, in mi odpiral perspektive. In prav tako ne bom pozabil grozljivo neprijaznih besed tovariša na Visu, ko sem mu po vrnitvi iz Vatikana poročal tudi o tem srečanju. Tedaj sem vedel, da se mora v svetovnem komunizmu zgoditi nekaj velikega in odrešilnega. Tega spoznanja se nehote spominjam te dneve, ko poslušam poročila o nenavadnem preokretu v Italijanski komunistični stranki”.
Kocbek nam tu ne razkriva, ali je vedel ali pa vsaj sumil, kolikšno vlogo je ravno njegov nekdanji skrivnostni rimski obiskovalec “Franco P. ” odigral pri dozorevanju tega “nenavadnega preokreta” – pač v smeri tako imenovanega zgodovinskega kompromisa med delavskim gibanjem in katoliškim svetom ter “evrokomunizma” – v vodstvu italijanskih komunistov po Pinochetovem krvavem obračunu z Allendejevim Čilom leta 1973. Ni nam tudi dano vedeti, ali je obiskovalčev priimek v pismu namenoma okrajšal (pravzaprav v začetnici celo predrugačil) ali pa ga je morda le hipoma izdal spomin. Vendar danes ne more biti dvoma, da je dejansko šlo za mlajšega italijanskega katoliškega razumnika in komunista Franca Rodana (1920-1983).
Po eni strani priča o tem le Rodanu ustrezajoča označitev sobesednika kot “vodje… katoliških komunistov”. A v resnici je že lep čas na voljo, pa čeprav doslej spregledana, tudi zrcalna potrditev omenjenega srečanja. Brati jo je mogoče v spominih Rodanove vdove ter nekdanje poslanke KPI Marie Lise Cinciari z naslovom Del mutare dei tempi (O časovnih premenah, Rim, 2008).
Dne 7. decembra 1945 se je namreč v Rimu odvijal kongres stranke Krščanske levice. Ker si je tedaj Krščanska demokracija z uradno zaslombo Vatikana lastila monopol nad političnim zastopstvom katoličanov, se je več vodilnih članov Krščanske levice s Francom Rodanom na čelu na kongresu zavzelo za njeno razpustitev in vstop v Italijansko komunistično stranko. Iz Rodanovega govora je vdova posebej navedla tale odlomek:
“Kaj so pravzaprav te narodne fronte, ki so na oblasti v Jugoslaviji, Bolgariji, na Češkoslovaškem, na Poljskem, v Romuniji, nad katerimi nemočno znašajo svoj bes anglosaški reakcionarni in imperialistični krogi? To so, tovariši, nove stranke, ki so vzklile iz vstajniških, demokratičnih, protifašističnih gibanj, ki so zmogle dovršeno in dosledno dopolnitev lastne izkušnje ter se postavile na federalistično podlago”.
Avtorica in pričevalka pa ob tem avtokritično pripominja: “Temu orisu, ki dokazuje, do kolikšne mere smo bili, pa ne vem, če prej naivni ali prej prepolni upov, je bil tedaj v oporo blagoslov, ki ga je kardinal Hlond podelil poljski politični izkušnji; poleg tega sta Franco [Rodano] in [Filippo] Sacconi odnesla ugoden vtis od pogovorov, ki sta jih imela z vodjo gibanja krščanskih delavcev v Sloveniji Edwardom Kokbekom [sic], tedanjim prvim slovenskim ministrom [sic] v vladi maršala Tita”.
Omemba kardinala Hlonda si za slovenskega bralca zasluži krajši odskok: bodisi zato, ker je poljski primas v primerjavi z vrhom ljubljanske škofije zavzel med nemško zasedbo Poljske kljubovalno protikolaborantsko držo in bil sploh edini član kardinalskega zbora, ki si ga je gestapo kdaj drznil aretirati in vse do zadnjega tiščati v ujetništvu, kot tudi zato, ker je sam pred tem bil papežev odposlanec v Ljubljani na 2. evharističnem kongresu za Jugoslavijo leta 1935 in na 6. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja leta 1939. Slovenijo in škofa Rožmana je moral potemtakem kar dobro poznati.
A vrnimo se k Francu Rodanu, osebnosti, ki je slovenskemu, tudi strokovno podkovanemu bralcu bolj malo znana. Poglejmo najprej, kaj je Kocbek sam dognal o gibanju, ki ga je vodil Franco Rodano. O tem nas pouči odlomek iz pesnikovega poročila predsedniku NKOJ-a Josipu Brozu Titu po vrnitvi iz Rima 2. oktobra 1944:
“Kot katoličan sem iz tega rimskega bivanja lahko potegnil zelo pozitivno ugotovitev, da se je v vrstah zavednih katoličanov po vsej Evropi začelo razslojevanje […], da se je proces, ki smo ga začeli slovenski katoličani s pomočjo kompartije v osvobodilnem boju, zdaj pojavil tudi pri drugih narodih in to z zanosom, ki ga nisem nikdar pričakoval. […] Vsi ti katoličani (z delavskimi množicami, mlado inteligenco in mladimi duhovniki) ostajajo iskreno zvesti katoliškemu nazoru, vendar hkrati sprejemajo marksizem-leninizem za svojo podlago na družbenopolitičnem področju, ne da bi kjerkoli nastopali kot kakšna sekta, pač pa akcijsko povezani s kompartijo. To so bile zame popolnoma nove vesti; slovesno so potrdile usmeritev slovenskih krščanskih socialistov, ki smo prvi med njimi stopili na to pot, obenem pa so pokazale, da je v katoliškem svetu zares dozorel trenutek za veliko razslojevanje družbenega in moralnega značaja. […] S tem je potrjeno moje osebno mnenje, da je katolicizem sposoben velikih zgodovinskih preobratov, ne da bi pri tem karkoli spremenil v območju dogme. […] Vse to pa ni bilo odvisno samo od nastopa katoliške levice same, ampak tudi od razumevanja kompartije [pač italijanske, op. RK], katere naloga je v Evropi [Kocbek tu z nekakšnim miselnim preskokom že prigovarja komunistom v katoliških sredinah sploh, op RK] med drugim ta, da z vsemi sredstvi omogoča to razslojevanje in nastop katoliške levice […]. Spet sem globoko sam v sebi doživel dejstvo, da je evropski katolicizem tako močan duhovni in zgodovinski pojav, da ga v bodočih evropskih procesih ni mogoče niti zanikati niti rušiti bodisi z družbeno revolucijo ali kulturnim bojem, ampak samo očiščevati in vključevati v novi svet, ki terja obvezno družbeno napredno stališče, hkrati pa dopušča svobodo nazorov. To je nemara moje najbolj pozitivno spoznanje, do katerega sem prišel med bivanjem v Rimu […] ”.
Danes se zdi odveč poudarjati, da Tita tovrstna spoznanja pač niso mogla kdovekaj ganiti… Kaj šele Kardelja! Saj bi njemu in ozko kadrovsko zasnovani KPS bilo politično katolištvo na Slovenskem v levi, s kolaboracijo neomadeževani podobi na srednji rok celo nevarnejši tekmec od nasprotnikov v okupatorjevem taboru. Dr. Bojan Godeša v svoji razpravi o Kocbekovi misiji poleti 1944 (Zgodovinski časopis 1998) zato upravičeno ugotavlja, da pomeni zavrnitev, ki jo je Kocbek (z “grozljivo neprijaznimi besedami tovariša na Visu”…) doživel ob vrnitvi iz Rima, “tisti usoden preobrat, ko se je partijsko vodstvo začelo dokončno razhajati s Kocbekom, najpomembnejšo osebo med nekomunisti – člani izvršnega odbora OF”.
A ta politična zavrnitev v ničemer ne zmanjšuje natančnosti, globine in daljnosežnosti pesnikovega “rimskega” uvida.
Kdo je torej Franco Rodano (1920 – 1983)? V podtalno protifašistično dejavnost v Rimu se je mladi maturant klasične gimnazije vključil leta 1938. Leta 1942 je bil s komunistoma Alicato in Ingraom že član mestnega vodilnega triumvirata. Istega leta mu je glasilo Sv. sedeža “l'Osservatore Romano” pod lažnim podpisom objavilo nekaj člankov. Že sama piscu izkazana gostoljubnost priča, kako prožno, okretno in večplastno se je vatikanska diplomacija znala sukati in odzivati na domače in mednarodne politične trzljaje, ki jih je sprožalo opotekanje vojne sreče zlasti na vzhodnem bojišču. Maja 1943 je fašistična policija Rodana aretirala in ovadila Posebnemu sodišču za zaščito države. Padec Mussolinija ga je rešil ječe. Ob kapitulaciji Italije je v Rimu pod nemško okupacijo s somišljeniki zasnoval in vodil podtalno Gibanje katoliških komunistov vse do zavezniške osvoboditve prestolnice 4. junija 1944. Tedaj se je spoprijateljil s povratnikom z vrha nedavno razpuščene Kominterne v Moskvi, generalnim tajnikom italijanske KP in podpredsednikom italijanske vlade Palmirom Togliattijem.
Kmalu po Kocbekovi vrnitvi iz Rima se je Gibanje katoliških komunistov preimenovalo v stranko Krščanske levice in dočakalo pod tem imenom kapitulacijo Nemčije. Po že omenjenem razpustitvenem kongresu konec 1945 in vstopu v Italijansko KP je dosegel, da se je le-ta na svojem 5. kongresu januarja 1946 odrekla ideološkim pogojem za članstvo in delovanje v njej. Preoblikovala se je iz strogo kadrovske v množično, za tekmovanje na splošnih demokratičnih volitvah zrelo stranko.
Svoj vpliv je Rodano sicer izžareval najraje iz kulturniškega ozadja, pač pa se je več njegovih soborcev in somišljenikov uveljavilo bodisi v partijskih vrstah kot zunaj njih: tako, denimo, njegova žena Maria Lisa Cinciari v ustavodajni skupščini in parlamentu ter v vrhu Zveze italijanskih žena (UDI), ekonomist in član parlamenta Luciano Barca, jurist, muzikolog in glasbeni kritik Fedele D'Amico, dolgoletna senatorka in v zgodnjih 90. letih predsednica Demokratske Stranke Levice, naslednice KPI, Giglia Tedesco, dolgoletni osebni tajnik Enrica Berlinguerja Tonino Tato' in vrsta drugih.
Leta 1961 je Rodano ob 80. rojstnem dnevu papeža Janeza XXIII. s pomočjo Togliattija izposloval, da je svetemu očetu sovjetsko vodstvo uradno izreklo čestitke in voščila. Za tedanji čas presenetljiva diplomatska poteza je sprožila nekajletno otoplitev odnosov med Moskvo in Vatikanom tako rekoč na predvečer prelomnega 2. vatikanskega koncila.
Po Pinochetovem vojaškem državnem udaru v Čilu leta 1973 je Rodano s svojimi teoretskimi spisi navdihnil Berlinguerju in strankinemu vrhu politično smer “zgodovinskega kompromisa” med političnimi gibanji katoliško in socialistično usmerjenih množic v Italiji in v blokovsko razklani Evropi, par let za tem pa še politično usmeritev evrokomunizma v Italiji, Franciji in Španiji, ki je Kocbeku ravno ob viharju, ki se je v Sloveniji zgrnil nadenj ob tržaškem intervjuju Pahorju in Rebuli, priklical iz spomina bogat pogovor s “Francom P. ”
A tudi tisto obetajoče obdobje je kaj kmalu zatonilo ob še danes ne docela pojasnjeni ugrabitvi in usmrtitvi Berlinguerjevega sobesednika v samem vrhu Krščanske demokracije Alda Mora spomladi 1978.
Ravel Kodrič
