Frančišek reformist - v kontinuiteti
Najbrž smo skoraj vsi prepričani, da razen apostolske spodbude “Evangelii gaudium” papež Frančišek konec novembra ni izdal ničesar. Temu seveda ni tako, saj je poslal tudi pismo eminentnemu cerkvenemu zgodovinarju, kardinalu Walterju Brandmüllerju. Tega je namreč določil za posebnega odposlanca, da bi počastil 450-letnico konca tridentinskega cerkvenega zbora; obletnica je bila 1. decembra 2013. Nekateri mislijo, da se vse lahko dela kar malo po svoje, vendar pa papež opozarja in spodbuja k jezikovni in teološki jasnosti pri oznanjevanju, tako za duhovnike kot tudi vernike. Kristusovo odrešenje mora namreč biti tudi razumsko podkrepljeno in verodostojno. Pomeni, da je še kako aktualna tista zadeva, ki so jo v zadnji polovici stoletja želeli zavreči, to pa je t. i. “apologetika”. Le-ta ni nič drugega kot nudenje dokazov, da je krščanska vera res prava in pravšnja ter razumna za človeka, kakor velja tudi za to, da nekdo vstopi v katoliško Cerkev. Papež uvaja logično vez med reformo v kontinuiteti (sklicujoč se na predhodnika), ko je treba sklepe zadnjega cerkvenega zbora (drugega vatikanskega) razlagati na podlagi stalnega nauka Cerkve, saj je bil zadnji koncil pastoralne narave, in aktualnostjo tridentinskega koncila. Po besedah svetega očeta nam namreč ta koncil pomaga pri učinkoviti intelektualni in moralni prenovi. Četudi so ti sklepi stari že štiri stoletja in pol, ostajajo dragoceni in pravoverni za vse čase. Prav vsak vesoljni cerkveni zbor predstavlja pojasnitev in izostritev ene in iste Resnice. Sestavlja nepogrešljivi in nezastarljivi del celote. Ta celota pa je nauk Cerkve. Časovno novejši koncili starejših ne izpodrivajo, pač pa jih nadaljujejo. Celota izpolnjuje nalogo, ki jo je Kristus zaupal zboru apostolov, s Petrom na čelu, da širijo pravi krščanski nauk in bdijo nad zaupanim jim Božjim ljudstvom, ki je skupnost vernega ljudstva na zemlji, Cerkev pa sestavljajo še očiščujoče se duše v vicah, poleg njih pa seveda še nebeška Cerkev. Obletnica konca tridentinskega koncila je torej priložnost tudi za zagon t. i. nove evangelizacije, saj je konkretni izziv, na katerega mora Cerkev odgovoriti, tudi ignoranca na verskem področju, da ne pozabimo na izvodenelo moralo in pomanjkanje gorečnosti med katoliškimi verniki. Veliko tarnamo nad pomanjkanjem vrednot, kot bi bile to kar neke vrednote. V resnici gre seveda za krščanske vrednote. Tudi danes smo tako poklicani k jasnosti misli in trdnosti nauka. Poklicani smo k pričevanju, da hodita vera in razum z roko v roki. Poklicani smo k skrbi za svetost bogoslužnih dejanj, kakor tudi k skrbi za svetost in disciplino nas samih, začenši z duhovščino. Poklicani smo k temu, da vernike utrdimo v verskem prepričanju in znanju, kakor tudi h gorečnosti in svetosti v vsakdanjem življenju. To so vodila tridentinskega cerkvenega zbora, če pa dobro pogledamo, so še kako aktualna tudi v današnjem času.
A. V.
Preberi tudi
Kristjani in družba
Kristjani in družba
