“Živim za večne vrednote, ki jih zagovarja Goriška Mohorjeva družba”

Pogovor / Prof. Marija Češčut ob 100-letnici goriške založbe

Pred natanko sto leti je bila v Gorici z nadškofijskim dekretom ustanovljena Goriška Mohorjeva družba. V mohorjanih je ob častitljivem jubileju živ občutek hvaležnosti in odgovornosti, saj so mohorjevke skozi več rodov izobraževale in oblikovale primorske Slovence ter prispevale ključen delež pri ohranitvi in obstoju naše samobitnosti.

Ob visoki obletnici smo v naše uredništvo povabili prof. Marijo Češčut, dušo in srce goriške založbe, ki ima v njej najdaljši staž, saj v odboru neprekinjeno in neumorno deluje celih 50 let.

Kako se je začela vaša zgodba v GMD?

V odbor me je privabil dr. Rudolf Klinec, tajnik GMD in škofijski kancler. V koledarju za leto 1973 sem objavila članek o tolminskem puntu iz leta 1773 in o Ivanu Preglju, ker sem v diplomski nalogi dokazala, da je Pregelj uporabljal vire iz goriškega Pokrajinskega arhiva. Marijan Brecelj mi je omenil, da bi ob 200-letnici punta za koledar lahko napisala članek. Ko je msgr. Klinec to prebral, me je spomladi povabil na škofijski ordinariat, želel je me spoznati. V meni je videl zanimanje za delo po arhivih in zgodovino. Nato me je še enkrat poklical in prosil, da bi stopila v Mohorjevo družbo. Če bi sprejela, bi pa morala izpolniti prijavnico kot poverjenica. Ko sem to storila, me je povabil na občni zbor, ki je potekal v začetku junija 1973 v mali dvorani Katoliškega doma. Bilo je vroče, pridrvela sem iz Trsta, kjer sem tedaj poučevala, odprla vrata dvorane in videla skupino duhovnikov v črnem … Vrata sem takoj spet zaprla, ker sem nosila krilo do kolen, stara sem bila 32 let … Zunaj sem si skušala ‘kotolo’ povleči malo nižje, nato sem spet vstopila. Pri mizi so bili duhovniki, pa tudi Maks Komac, edini laik med njimi. Tam so sklenili, da je treba še bolj razširiti odbor, posebno na laike. Na naslednji seji so določili, da odboru dodajo dva člana, poleg petih da bosta še po en laik iz Trsta in Gorice. Na seji 19. junija 1974 sem že sedela v odboru. Klinec je imel v odboru precej težav, saj sem bila med njimi prva ženska in pa tudi sorazmerno mlada. Dotlej so bili poverjeniki samo duhovniki; v tistem času je imela vsaka naša župnija svojega, bilo jih je res veliko, zato smo tudi lahko tiskali v številnih izvodih, ker so skrbeli za prodajo zbirk.

Leta 1973 se je tudi že začelo delo s Primorskim slovenskim biografskim leksikonom (PSBL). Ker sem dobro poznala Marijana Breclja, je Klinec zapisal, da mu bom v pomoč pri tem podvigu. Celih 20 let sem nato bila v odboru odgovorna za leksikon.

Ves čas, od leta 1974, sem ‘navadna’ odbornica. Rada urejam, organiziram, skrbim, poganjam … Rojena sem za arhive in raziskovanje, tako delo mi je všeč. Nerada nastopam, nimam rada prvih vrst, najraje delam v ozadju, da delo čim bolje steče.

Družba je nastala leta 1923, leto kasneje je že imela 12 tisoč članov. To so velike številke …

Prva zbirka je izšla ob koncu leta 1924. Klinec v svoji knjigi o zgodovini GMD piše, kako so povabili vse duhovnike, naj poskrbijo, da poiščejo “ude” po vseh naših vaseh; res se je nabralo veliko članov in naklada zbirke je bila res visoka. Z leti je število izvodov še naraščalo.

Družba je nastala kot “cerkvena bratovščina” in je imela sedež v goriški stolni cerkvi.

V Zboru svečenikov sv. Pavla so duhovniki razumeli, da bo družba obstala, samo če postane cerkvena bratovščina. To je bilo še po zamisli Virgila Ščeka, ki je prvi dal idejo za nastanek GMD v Zboru svečenikov sv. Pavla. S Prevalj, od koder se je prva slovenska založba, Mohorjeva družba, kasneje preselila v Celje, knjige namreč niso več mogle prihajati; prav tako so duhovniki razumeli, da fašizem ne bo dovolil zasebnih dejavnosti, kot je npr. bila Gregorčičeva Goriška matica.

Kot cerkvena bratovščina je torej GMD še naprej delovala, čeprav koledar v vojnih letih 1941-1944 ni izšel.

Res. Po vojni je pa celih 12 let izhajal skupno z Mohorjevo družbo v Celovcu. Mi smo namreč izgubili Primorsko, v Italiji sta ostali Goriška in Tržaška, tiskali smo komaj tisoč dvesto izvodov.

GMD je – po zapisnikih – odprla vrata laikom leta 1965, torej v duhu drugega Vatikanskega koncila …

Že prej, v 30. letih prejšnjega stoletja, sta npr. bila v odboru Janko Kralj in inž. Josip Rustja. Gotovo je vplival duh koncila, pa tudi msgr. Klinec, ki je bil globoko veren človek, a tudi zelo širok in odprt, spadal je med “sredince”. Kot kancler je imel veliko stikov tudi v Rimu, pred časom je vedel, da se pripravlja Osimski sporazum.

Eden največjih in daljnovidnih projektov GMD je gotovo bil PSBL, ki je izhajal 20 let (1974-1994) in rešil pozabe okrog 5 tisoč Primorcev. Tudi pri tem delu je zaznati širino duha tedanjih mohorjanov.

O tem smo veliko razpravljali. Problem so bili t.i. narodni heroji, mnogi duhovniki – tako v Gorici kot v Trstu – so bili proti temu, da bi pisali o njih. Prišlo je do širšega sestanka v Jamljah, na katerem je Albert Rejc – tedaj sem ga videla prvič in zadnjič – vstal in prepričal prisotne, da mora leksikon obravnavati vse osebnosti, tudi narodne heroje. Ko bi izbirali ideološko, bi to ne bilo znanstveno delo. Tako je bilo sprejeto, da morajo v leksikonu najti prostor vsi. In msgr. Klinec se je s tem popolnoma strinjal. On in Brecelj sta bila sorodni duši, njuno sodelovanje pri projektu je bilo ključnega pomena.

Kdo so bile v tistem času, poleg že omenjenih, najbolj markantne osebnosti, ki so vas zaznamovale?

Rada sem se družila s sodelavci revije Kaplje, kjer sta bila Jože Felc in Tomaž Pavšič. Poznala sem tudi Pavleta Zidarja in druge goste Slovenskega katoliškega akademskega društva (SKAD), ki smo jih vabili na predavanja v Žabnice. Odlične stike sem imela tudi z Ivom Juvančičem, ki sem ga večkrat obiskala tudi v Ljubljani. Veliko osebnosti sem spoznala v Trstu, kjer sem poučevala dvajset let; moji kolegi so bili Alojz Rebula, Vinko Beličič, Nada Pertot in drugi.

Krasna osebnost je bil tudi Dragotin Butkovič. Oktobra 1986 je postal predsednik GMD: to je bilo eno najbolj kakovostnih predsednikovanj; bilo je sicer kratko, ker je poleti 1992 zbolel in marca 1993 umrl. Nikogar se ni bal, vse prošnje je pisal sam, v Ljubljani je poznal veliko oseb, od Brede Pogorelec in Naceta Šumija prek Matjaža Kmecla do Kajetana Gantarja, s katerim sta prijateljevala. V odboru, ki ga je vodil Butkovič, je mesto tajnika prevzel Marko Tavčar, ki mi je vsa ta leta do danes dragocen sodelavec in tudi velik prijatelj. S Krasa je doma tudi odbornica Majda Cibic, s katero sva v zadnjih 20 letih skupno uredili kar nekaj knjig.

Omenili ste SKAD. V njem ste bili že pred GMD-jem. To je bil zanimiv krožek, ki ga še vedno pogrešamo …

V SKAD sem stopila, komaj sem se vpisala na univerzo. Prva predsednica je bila prof. Marija Kacin, za njo tudi Mirko Šturm, Karlo Bresciani, Andrej Bratuž, Damjan Paulin, Marilka Koršič, Lučana Budal in drugi. V gosteh smo imeli ugledne osebnosti. Leta 1970 sem preko Pavšiča v Gorico povabila Kocbeka. S Tomažem sva ga obiskala na domu, vabilo je sprejel. V Gorici je nastal cel halo. Duhovniki so se pred srečanjem sestali, ker so se bali, kaj bo povedal, on pa je govoril o erosu in seksu … Domov smo ga pospremili z Damjanom Paulinom in Pavšičem, po poti je bilo neurje, domov v Sovodnje sem se vrnila po 6. uri zjutraj, nekaj pojedla, sedla na kolo, šla v Rubije na vlak in takoj v šolo na Opčine … Tu naj omenim, da sem imela v domačih veliko oporo in razumevanje.

Prirejali smo tudi likovne razstave, npr. z Volaričem, Medveščkom in drugimi. Imeli smo veliko stikov z zanimivimi osebnostmi. Predavali so p. Vladimir Truhlar, Pavle Zidar, Juvančič, msgr. Klinec, ki nam je prvi govoril o Katoliškem tiskovnem društvu (KTD), kamor je vabil mlade.

Po mnenju msgr. Kazimirja Humarja je bil SKAD preveč akademski; trdil je, da bi morali ustanoviti skupino za mlajše. Tako je z lepo skupino pripadnikov mlajšega rodu nastal Slovenski mladinski rekreativni kulturni klub (SMRekK), ki je nekaj let tudi funkcioniral; iz njegovih vrst so zrasli tudi dobri sodelavci GMD, npr. Ivan Sirk. On je npr. vztrajal, da bi za leksikon pripravili geslo tudi o Borisu Pericu, zaupala sem mu in je imel prav.

Mohorjevke so kljub spremembam po drugi vojni vedno našle pot med ljudi na obeh straneh meje. Ta je bila huda pregrada še pred 40 leti …

Čez mejo smo knjige seveda nosili na skrivaj, tihotapili smo jih. Priznam, pri tem sem imela glavno vlogo, za to delo je bil odličen tudi Dragotin Butkovič. Najprej je bilo kar enostavno, s prepustnico sem prečkala mejo in knjige nosila Breclju v knjižnico. Težave so se pojavile po letu 1975, ko je nastal škandal zaradi znane številke revije Zaliv s Kocbekovim pričevanjem, in vendar se je še vedno dalo. Knjige smo puščali pri duhovnikih v domu na Cvetlični ulici v Šempetru in jih od tam delili. 

Težave smo imeli zlasti z leksikonom, ki smo ga želeli nositi čez mejo bolj uradno. Leta 1983 smo šli – s pomočjo dr. Branka Marušiča – do Matjaža Kmecla, ki je bil vladni sekretar za kulturo. Ta je dal dovoljenje, a samo za eno številko; pravo dovoljenje smo dobili šele leta 1989, ko so se razmere v Sloveniji spreminjale.

Znano je, da ste bili zamejski katoliški izobraženci v drugi polovici prejšnjega stoletja predmet posebne pozornosti …

Vem, da so bili nekateri pritiski, tudi sama sem bila na meji šikanirana in “zabeležena”. Ni bilo enostavno, ni bilo svobode. Bili smo “zavarovani” tako v Italiji kot na meji z Jugoslavijo … Imeli so nekatere osebe, ki so z nami tudi “sodelovale”. Marsikaterega našega sotrudnika so zasliševali v vili Bartolomei v Solkanu, kjer je UDBA tudi kasneje imela svoje arhive. Po mojem je marsikdo od naših znancev govoril … Tudi v eni od tiskarn je menda bil Italijan, ki pa je poročal italijanskim službam; zanimal jih je namreč tudi Katoliški glas. Vsaka oblast dela tako, to se gotovo še vedno dogaja.

Tržaška ima dve svoji založbi, in vendar so v odboru GMD tudi Tržačani …

Seveda, Tržačani so bili zraven že v 70. letih, pravzaprav tudi prej. Na Tržaškem smo vedno imeli veliko naročnikov. Nismo bili “ideološka založba”, vedno pa smo bili zvesti jeziku, narodu in veri. Založba Mladika je nastala ob istoimenski reviji. Nekateri avtorji, npr. Vinko Beličič in Saša Martelanc, so radi sodelovali z nami. Nepogrešljiva sodelavka je bila Nada Pertot, pa Diomira Fabjan Bajc idr.

Novi časi zahtevajo nove pristope. Kako gledate v prihodnost?

Res moramo iskati nove poti, predvsem mlajše sodelavce, take, ki imajo radi knjige. Problem je upad branja in bralne kulture, ljudje kupujejo vse manj knjig. Zato pri GMD skušamo tiskati samo kakovostne knjige in take, ki se tičejo zlasti našega primorskega prostora; občasno tudi kaj drugega v sozaložbi s Celjsko Mohorjevo družbo, s katero odlično sodelujemo. Prepričani smo, da knjiga kljub vsemu ne bo zamrla, moramo se pa osredotočiti na kvaliteto.

Zvesta ostajam idejam, ki so jih imeli msgr. Klinec, Brecelj in vsi tisti, ki so prej ustvajali Mohorjevo družbo in jo ohranjali v času fašizma, pa tudi po vojni. Brez kulture ne bomo obstali! Živim za slovenski jezik, za kulturo, za vrednote, ki jih zagovarja Goriška Mohorjeva družba, ki so večne. Še vedno sem prepričana, da je poslanstvo GMD v žlahtnem kulturnem uporu: do tega je prišlo najprej proti fašističnemu nasilju, potem proti enoumju, ki je želelo zožiti duhovna obzorja slovenskega človeka, danes pa proti t.i. asimilaciji v rokavicah. Zato so knjige GMD sad velikodušne zavzetosti, žrtvovanja, trdega dela, predvsem pa velike ljubezni do slovenskega človeka na tem obrobju naše domovine. Le tak pristop je po mojem mnenju pravi: le tako bomo pomagali krepiti samozavest, odgovornost in moč naših bralcev in obenem nas samih.