Že med pripravo nahrbtnika se naučiš izbrati bistvo

Katia Tomsič je bila goriška načelnica od leta 1999 do 2005, od leta  2002 do 2005 pa s Francem Biancuzzijem deželna načelnica SZSO. Najbolj se je posvetila vodenju volčičev in volkuljic. Čeprav ni več aktivna voditeljica, skavtske vrednote in načela še danes uresničuje v vsakdanjem življenju in se nanje naslanja pri vzgoji štirih otrok.

V današnjem vrvežu, ko imamo vsega preveč, se bistvo pogosto izgubi, zato mnogi iščejo preprostost. Kako skavtstvo uči to lastnost?

Začne se že pri nahrbtniku. Ko ga pripravljaš, se naučiš izbirati, kaj je res vredno nositi in kaj lahko pustiš doma. Na taboru tudi nimaš posebnih pripomočkov za ustvarjanje sreče in zabave: takrat odkriješ skupno srečo in na poti z drugimi dosegaš cilje, ki jih sploh nisi pričakoval. V takih okoliščinah ti takoj postane jasno, da so najenostavnejše stvari tudi najbogatejše, kot je na primer hoja z osebo, ki je prej sploh nisi poznal. Osebno sem to lepoto odnosov in spoznavanje pravega, pristnega veselja najbolj doživela v času noviciata in klana, ko je moja skavtska pot resnično vzcvetela.

Na skavtstvo pogosto gledamo le kot na še eno obveznost, čeprav gre v resnici za življenjsko držo. Kako se ta drža pozna v vsakdanjem življenju?

Vsakdo v svoj življenjski nahrbtnik s skavtske poti odnese, kar v tistem trenutku najbolj potrebuje – nekdo dogodivščino, drugi stik z naravo, tretji ročne spretnosti ali pioneristiko. Meni je, poleg ljubezni do narave, najbolj ostalo to, kako se lotiti vsakega izziva. Pri skavtih se tega učimo po metodi podviga: najprej situacijo analiziraš, si postaviš cilj za razrešitev težave in nato določiš korake za njegovo dosego. To postane tvoj način dela za katerikoli manjši ali večji izziv v službi, v odnosih itd. Ne potrebuješ posebnega tečaja …

Ključna je tudi stalna formacija in izpopolnjevanje. Nenehno se sprašuješ, kako lahko stvari izpelješ na najboljši možen način. Vse je lahko priložnost za osebno rast – od vere, do hobijev, kuhanja in organizacije doma. S preprostostjo pa je povezana tudi ustvarjalnost in iznajdljivost: ko imaš določeno potrebo, se vprašaš, kako jo rešiti s tem, kar imaš trenutno na voljo. Ob tem se zaveš, da v resnici ne potrebuješ veliko stvari.

Kako pa se je skavtska izkušnja prenesla v tvoj dom in družino?

Sama sem se zelo vživela v vlogo voditeljice volčičev in volkuljic (VV). Več tehnik – od pripovedovanja zgodb do ročnih spretnosti – sem uporabila tudi doma s svojimi otroki. Preprostost v vzgoji pomeni tudi to, da otrokom ne daš vedno vsega, kar si želijo. Za starševstvo se sicer ne šolaš, a lahko slediš nasvetom. Pri tem so zame skavtske vrednote jasen smerokaz – če se kakšen vzgojni nasvet ne sklada s skavtskimi vrednotami, ga preprosto ne upoštevam.

Zakaj bi staršem svetovala, naj svoje otroke vpišejo k skavtom?

V naši stvarnosti pravzaprav ne vidim alternative. Otroci obiskujejo več različnih dejavnosti, a vsaka razvija le določene kompetence: glasba uči nastopanja, šport razvija moč in tako naprej. Pri skavtih pa se gre za celostno vzgojo: s štirimi točkami Badna-Powlla se posvečaš razvoju telesa, značaja, ročnih spretnostih in duhovnosti. In vse to z vrstniki! Starši večkrat nimamo take vzgojne moči in težje prepričamo otroka, med vrstniki pa se učijo veliko lažje.

Skavtska organizacija sloni na metodi, ki vzgoji daje jasne okvire. Seveda precej vpliva tudi sposobnost voditelja, a metoda mu daje orodja, da odgovarja na potrebe otrok in se prilagaja času ter prostoru, v katerem deluje. Zato je skavtstvo vedno aktualno. Ne smemo pa pozabiti na zastonjskost in služenje: voditelji vsak konec tedna in poletje namenijo taborom. To niso samoumevne izbire. Starši (tudi tisti, ki smo bili nekoč sami skavti) se včasih ne zavedamo pomembnosti te organizacije. Skavtstvo zahteva trud tudi z naše strani: otroke je treba voziti na srečanja in včasih se zdi, da je to le še ena odvečna dejavnost v morju drugih. A v resnici bi morala biti to prva dejavnost, ki jo starši izberejo za svoje otroke.