Zbornik, ki odpira nova vprašanja in razkriva še neznano o slovenskih taboriščnikih
V četrtek, 23. aprila, na svetovni dan knjige in avtorskih pravic in ob bližajočem se dnevu osvoboditve je Tržaško knjižno središče v sodelovanju s tržaško sekcijo Vsedržavnega združenja bivših deportirancev priredilo predstavitev zbornika Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč, ki ga je prejšnje leto izdal Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Zbornik so uredili dr. Monika Kokalj Kočevar, Darja Jan in Boris Hajdinjak ter vsebuje 45 prispevkov, ki jih je pripravilo šestnajst institucij in pet posameznikov. Bogato delo, ki pomeni prispevek k razumevanju nacističnega taboriščnega sistema skozi osvetlitev znanih in manj raziskanih tem ter pripovedi posameznikov, so na tržaškem kulturnem večeru predstavili urednica dr. Monika Kokalj Kočevar iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Darja Jan iz Muzeja novejše zgodovine Celje in Dunja Nanut iz Vsedržavnega združenja bivših deportirancev Trst.
O zborniku in njegovi zasnovi je uvodoma spregovorila Monika Kokalj Kočevar. Poudarila je, da z ekipo že vrsto let sodelujejo pri razstavah ter sistematično zbirajo podatke in pričevanja, kar jih je spodbudilo k poglobljenemu raziskovanju in pripravi zbornika. Pri tem so pogled razširili na celoten slovenski prostor, da bi preverili, kaj je že raziskano in kje ostajajo vrzeli. Zbornik tako temelji na obstoječem znanju, hkrati pa odpira nova vprašanja ter vključuje tudi doslej zapostavljeno gradivo, zlasti iz muzejskih zbirk. Njegov namen ni podati dokončnih odgovorov, temveč postaviti izhodišča za nadaljnje raziskave. V njem obravnavajo tudi vprašanja obsega deportacij: po ocenah je bilo v različna koncentracijska taborišča odpeljanih okoli 60.000 Slovencev, od tega približno 21.000 v nacistična, pri čemer jih je umrla približno tretjina. Poseben poudarek je namenjen tudi arhivskim virom, kot je Arolsen Archives, ki omogočajo nove vpoglede. Kot je sklenila, tema ostaja odprta in zbornik predstavlja predvsem začetek nadaljnjega raziskovanja.
Darja Jan je predstavila raziskovanje usod štajerskih taboriščnikov, zlasti deportiranih žensk in otrok, ter žrtev iz širšega območja. Izpostavila je, da v muzeju hranijo približno 760 identifikacijskih fotografij iz Auschwitza, ki pričajo o tragičnih usodah posameznikov. Poudarila je, da so v muzejskem oddelku že kmalu po ustanovitvi začeli sistematično zbirati predmete, povezane s taboriščniki. V muzeju ohranjene fotografije, nekatere z imeni, druge le s številkami, danes predstavljajo dragocen vir. Kot je ob koncu poudarila Darja Jan, si prizadevajo tem podobam vrniti identiteto, jih izviti iz anonimnosti ter osvetliti zgodbe ljudi, ki se skrivajo za njimi.
Nazadnje je Dunja Nanut spregovorila o svojem prispevku, v katerem je obravnavala slovenske taboriščnike iz Primorske. Pojasnila je, da je njen članek namenoma bolj dokumentaren, saj takšno gradivo doslej ni bilo sistematično urejeno. Pri tem se je oprla tudi na mariborski zbornik z zbranimi imeni deportirank, vendar ti podatki za primorski prostor niso bili dovolj zanesljivi. Šele dostop do taboriščnih in zaporniških registrov, tudi goriških, je omogočil natančnejše raziskave. Raziskovanje je bilo zahtevno in dolgotrajno, zlasti zaradi težav pri identifikaciji žensk, ki so pogosto spreminjale priimke oz. so bili ti poitalijančeni. Po dosedanjih ugotovitvah je bilo iz Primorske v Auschwitz deportiranih okoli 700 Slovenk, približno 200 jih je tam umrlo. Kot je poudarila, raziskave še zdaleč niso zaključene, saj poleg številk postopoma odkrivajo tudi osebne zgodbe, ki dajejo tem podatkom človeško razsežnost.
