Zakon, ki odpira nevarna vrata
S sprejetjem zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je Slovenija prestopila pomembno mejo. Prvič v zgodovini matične domovine zakonodaja dovoljuje neposredno sodelovanje pri dejanju, katerega cilj je končanje človeškega življenja. Jasno nasprotovanje predlogu zakona je izrazila Zdravniška zbornica Slovenije; med drugim je opozorila na resna etična tveganja, ki jih je izpostavila tudi Komisija za medicinsko etiko. Vseskozi ga je odločno zavračala katoliška Cerkev, ki trdi, da je neskladen z dostojanstvom človeka in svetostjo življenja, pa tudi s 17. členom ustave, ki jasno določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Ta ustavna določba je pravi odraz temeljnega etičnega in civilizacijskega konsenza, da ima vsako človeško življenje neodtujljivo vrednost. “Legalizacija asistiranega samomora pomeni resen odmik od tega načela in vzpostavlja nevaren precedens za nadaljnjo relativizacijo življenja”, saj ustvarja nevarno družbeno klimo, kjer se lahko pripadniki t. i. ranljivih skupin, starejši, bolni ali osamljeni počutijo kot breme, so zapisali škofje.
Tema asistiranega samomora je – prav tako zadnje dni – navzoča tudi v italijanski javnosti. Primeri posameznikov, ki trdijo, da je življenje vredno živeti, le če si tega želimo, in hočejo z zakonsko pomočjo doseči smrt, medijsko odmevajo po vsej državi. To so zgodbe, ki vzbujajo celo vrsto vprašanj. Nenazadnje to: ali je skrajno trpljenje res trenutek, ko življenje izgubi svojo vrednost? Ima trpljenje sploh smisel? Ali smo popolnoma svobodni res šele takrat, ko lahko sami izberemo tudi smrt? Je zakon, ki legalizira pomoč pri končanju življenja, res izraz humanosti? Konec koncev prinaša nevarno sporočilo: tvoje življenje lahko v hipu postane preveliko breme – zate, za tvoje bližnje, za družbo; sporočilo, ki v svojem bistvu spodkopava temeljno dostojanstvo vsakega človeka, zlasti najbolj ranljivih. Pa še: je smrt kot “pravica”, ki jo mora družba oz. država omogočiti, res edini možni in najboljši odgovor? Ali je res, da le smrt olajša trpljenje življenja, da je “končno olajšanje” najboljši in zadnji izmed analgetikov? Če to drži, zakaj bi mu še postavljali meje? Zakaj potem odreči “skrajno olajšanje” vsem, ki trpijo, pa čeprav gre za otroka, za depresivnega človeka, za ostarelega, ki se počuti v breme svojcem …? Ko se odpiramo smrti, ki je zaželena, in ji gremo naproti, vstopamo v svet brez upanja, kjer je bolje umreti kot živeti … Si to res želimo? Kot družba res ne znamo vlagati več naporov v dostojanstveno paliativno oskrbo, v solidarnost, v čustveno bližino, ki lahko človeka spremlja tudi v najtežjih trenutkih, tudi ko življenje “pretirava” in se stanje zdi brezizhodno. Zakon o pomoči pri končanju življenja ni izraz poguma, ampak obupa nad zmožnostjo sočutja in solidarnosti. Saj trpljenje je skrivnost, ki se ne pusti enostavno razložiti. Govoriti o njej je zapleteno in delikatno. In vendar nas vse večji napredek v paliativni oskrbi in razumevanju bolečine kot dela človeške izkušnje vabi k resnemu razmisleku o tem, ali smemo iz sočutja dopustiti dejanje, ki življenje konča, namesto da bi človeka v stiski spremljali s primerno strokovno pomočjo in pozornostjo.
V katero smer torej hodimo, če ne znamo več braniti življenja, ampak mu – v imenu svobode – odpiramo vrata smrti?
